Kmalu za tem sem doživel močno življenjsko preizkušnjo – perforacija dvanajstnika, skorajšnja sepsa. Leto kasneje še hernija v ledvenem delu (L4–L5). Bilo je težko. Bil sem izčrpan, utrujen od vsega. In iskreno – razočaran nad življenjem. Samemu sebi sem se zdel pošten – delal sem “v redu” in “prav”, bil sem discipliniran, predan, vztrajal sem, se odpovedoval, stiskal zobe. Mislil sem, da bo to dovolj. Pa ni bilo. Življenje mi je dalo drugačen odgovor. Krivdo sem najprej iskal v sebi – kot sem to vedno počel. Ampak tokrat ni šlo več. Čutil sem, da gre za nekaj več. Da ne vidim bistva.
Danes razumem, da sem živel znotraj iluzije, ki sem jo gradil vrsto let. Iluzije, da če bom “dober”, bo življenje delovalo meni v prid. Nisem še znal pogledati globlje – tja, kjer je resnica bolj surova, a tudi bolj osvobajajoča.

Nisem več verjel, da lahko z voljo speljem stvari do konca. Prvič v življenju sem dojel, da obstajajo stanja, ki jih ne moreš rešiti samo s trdim delom, trudom ali analizo. Edino, kar sem lahko naredil, je bilo – da sem obstal. Pustil, da mine. Da me pelje skozi proces. V tistem obdobju sem imel občutek, kot da se vse, na čemer sem prej gradil svojo moč, sesuva. Vse, kar me je nekoč držalo pokonci – cilji, samodisciplina, racionalnost – je bilo neuporabno. In morda prvič nisem več iskal rešitve zunaj sebe. Vedel sem, da če grem spet po stari poti – popraviti, preurediti, odpraviti simptom – bo šlo le za začasno olajšanje. Tokrat sem želel razumeti, kaj me je pripeljalo do roba. Kaj je tisto, kar že leta nosim v sebi, pa sem uspešno zakrival s funkcijo, učinkovitostjo in “pravimi” izbirami. In kar je bilo najbolj neprijetno – odgovora ni bilo takoj. Ni bilo razodetja, ni bilo jasne slike. Samo tišina ter praznina. In občutek, da sem brez kompasa.

Proces ni bil linearen. Ni bilo preboja, ki bi kar razrešil vse. Bilo je počasno, včasih frustrirajoče, velikokrat naporno. Vsak uvid je odprl novo plast bolečine, nerazrešenih občutkov in starih vzorcev, ki sem jih dolgo potiskal ob stran. Včasih sem se ujel, da ponovno razmišljam in delujem iz starega programa – iz potrebe po potrditvi, iz strahu pred zavrnitvijo, iz tihega upanja, da bom “dovolj dober” le, če bom vse naredil prav. A zdaj sem to opazil. In to je bila razlika. Opazil sem, kdaj me vleče nazaj v vlogo žrtve, v samopomilovanje, v prelaganje odgovornosti. Začel sem prevzemati odgovornost – ne krivde, temveč odgovornost. Za svoje reakcije, za svojo držo, za način, kako doživljam sebe, druge in svet ter kako se v njem in v odnosih odzivam. Z vsakim takim trenutkom – pa naj je bil še tako majhen – se je nekaj v meni začelo postavljati na novo. Več stika s sabo. Več iskrenosti. Več prostora za čustva, ki sem jih prej zadrževal – jezo, bes, žalost, razočaranje, pa tudi nežnost in ranljivost. Nič od tega ni bilo enostavno. A prvič sem imel občutek, da ne gradim več na iluziji, ampak na resnici – takšni, kot je. In to je bilo osvobajajoče.

Z rednim in zavestnim delom na sebi sem začel čutiti, da se stvari resnično spreminjajo – ne samo v teoriji, ampak v praksi. Moja čustvena zrelost ni več temeljila na znanju ali razumevanju, temveč na doživljanju, na tem, kako sem se odzival v realnih situacijah. Postajal sem bolj prisoten – v sebi in v odnosih. Telo, ki sem ga prej pogosto ignoriral, izkoriščal in celo zlorabljal, mi je postajalo zaveznik. Vedno bolj sem zaznaval napetosti, signale, notranje reakcije – in jih začel jemati resno. Počasi sem si dovolil tudi več sproščenosti, več spontanosti, več avtentičnega izraza. Vedno večkrat sem izrazil stvari, ki niso bile prijetne – zase ali za druge. Ampak bile so resnične, zares izrečene in ne kot obramba, temveč kot stik.

To se je začelo kazati tudi navzven. Na področjih, kjer sem prej stagniral ali se vrtel v krogu, se je začela kazati nova energija. Ni šlo za to, da bi kar naenkrat “uspel” – šlo je za to, da sem bil bolj v stiku s sabo in da sem začel izbirati drugače. Zavestno, ne iz avtomatizma. Najbolj pa sem spremembo čutil v partnerskem odnosu. Naenkrat sva znala govoriti brez potrebe po zmagi. Poslušati brez strahu. Biti ranljiva brez potrebe po obrambi. Spoštovanje je postalo globlje. Iskrenost bolj naravna. Zaupanje močnejše. In ljubezen – bolj mirna, a bolj resnična. Ni bilo več potrebe, da partnerica zapolni moje notranje praznine. To sem začel prevzemati sam. In ravno zato je najin odnos lahko postal prostor svobode, ne več potrditve.
‍
Vsa teoretična znanja, predvsem pa lastna spoznanja, izkušnje ter vse tehnike in vaje, ki sem jih najprej preizkusil na sebi ter jih izvajam redno, sem zbral v spletni video delavnici, v dveh spletnih programih ter v vodenju delavnic za osebno rast, ki jih uspešno vodim že 10 leto. Do danes sem izvedel že približno 160 različnih predavanj, seminarjev, predstavitev knjig ter več kot 50 delavnic v Sloveniji ter v tujini (Hrvaška, ZDA – Kalifornija).

V tem času sem se podrobneje začel ukvarjati z delom z moškimi. Začel sem voditi moške skupine in leta 2021 ustvaril prvi ter edini avdio program za moške v Sloveniji – Pot sodobnega in zavestnega moškega. Štirikrat na leto organiziram edinstveni Vikend odmik za moške – Moč pris(o)tnosti in namena moškega, dvakrat med poletjem pa Poletni tabor za moške – Postavljenost, odločnost in stabilnost moškega. Na osebnih posvetih, delavnicah in Vikend odmikih v živo ter preko moških skupin se je pri meni zvrstilo več kot 1500 ljudi.

Na svojih delavnicah in Vikend odmikih, na osebnih posvetih ter preko spletnih programov ponujam edinstvene pristope pri razvijanju ter izboljševanju višjih principov med človekovim fizičnim, mentalnim, čustvenim in duhovnim ravnovesjem. To namreč ljudem pomaga, da postanejo v življenju ter v odnosih bolj samozavestni, spontani in avtentični; da izboljšajo svoj partnerski odnos; da presežejo stare vzorce in prepričanja, ki jih zaustavljajo in jim preprečujejo, da bi postali najboljša verzija sebe; da zrastejo, se izgradijo in da dvignejo svoje zavedanje; predvsem pa, da procesu življenja bolj zaupajo, da se začnejo zopet imeti radi in da pogledajo resnici v oči.
‍To je moja želja in je del mojega poslanstva.

Danes z gotovostjo stojim za svojimi besedami. Vse, kar delim, izhaja iz osebne izkušnje – ne iz teorije, temveč iz poti, ki sem jo sam prehodil. Lahko vam ponudim veliko znanja in vpogledov, kako znova vzpostaviti stik s sabo, preseči bolečino in začeti živeti bolj radostno, zavestno ter predvsem avtentično življenje. Če tudi vi čutite, da želite več — več svobode, notranjega miru in pristnih odnosov — vam svetujem, da ne čakate. Ne čakajte, da se stvari “urejajo same od sebe”, ker se pogosto ne uredijo brez zavestnega koraka. Naj bo ta korak lahko majhen: iskren pogovor s seboj, odprtje pred nekom, ki mu zaupate, ali odločitev, da poiščete pomoč, ki vam lahko resnično pomaga.

Sprememba se začne z odločnostjo, da se pogledate v oči in sprejmete resnico o sebi. In ko naredite ta prvi korak, se lahko začne pot, ki vas vodi do bolj polnega in pristnega življenja — brez mask, brez pretvarjanja, brez nepotrebnih bolečin. Ne dovolite, da vas strah ali dvom ustavita. Odločite se zase. Za svoje zdravje. Za svojo srečo. Za življenje, ki ga resnično želite.
‍
Osebne izkušnje, neprijetnosti, bolečine – bodisi čustvene ali fizične – ter neuspešni odnosi nam pravzaprav dajejo priložnost. Omogočajo nam, da stopimo naprej, presežemo lastne omejitve in vzorce, ki nas zaustavljajo na poti do razrešitve. Seveda pa se moramo za to odločiti – biti pripravljeni pogledati v svoje sence, se soočiti z neprijetnostmi in postopoma spoznavati, da so odgovori že v nas.

Samo mi sami lahko rešimo sebe. Drugi nas lahko le usmerjajo, podpirajo ali vodijo na tej poti.