Ženska, ki v otroštvu ni prejela ljubezni, fizične zaščite ali čustvene varnosti od očeta, v odrasli dobi pogosto nezavedno pričakuje, da bo to praznino zapolnil njen partner. In četudi se njen moški morda trudi na vse pretege, pa za njo nič ni dovolj.
‍

Ona se še vedno počuti nevidno, nevredno in neljubljeno.

‍

Kadar / če njen moški potrebuje prostor zase ali ko / če pokaže svojo ranljivost, pa se v njej prebudi stara bolečina – občutek izdaje in zapuščenosti iz strani očeta ali pa materinska skrb na drugi strani. Če pa se moški z njo ne strinja ali z njo ni čustveno usklajen in jo kliče k odrasli odgovornosti za njena dejanja in lastna čustvena stanja, pa ona to lahko doživi kot zavrnitev.

‍

Ženska takrat lahko odreagira s kritiko, umikom, žaljenjem ali sramotenjem, saj želi na vsak način iz njega izvleči ljubezen, po kateri še vedno hrepeni. S tem pa notranje (ali zunanje) sabotira njun odnos, saj jo vodi nezavedna zvestoba odnosa z očetom, ki ga je bila deležna kot otrok.

To je tiho, a močno breme za njenega partnerja, ki mora nositi odgovornost za bolečino, ki je ni povzročil – jo je pa sprožil. Njegova dejanja si namreč razlaga skozi filter svoje preteklosti.

‍

Njunega odnosa tako ne vidi kot priložnost za razrešitev odnosa z očetom (starši) in svojega moškega ne vidi kot človeka na njegovi lastni poti, ampak kot odrešitelja, ki naj bi jo končno pozdravil in rešil. Zaradi tega postane zahtevna, ljubosumna, čustveno odvisna, notranje razdvojena in kronično nezadovoljna.

‍

Šele ko se taka ženska začne soočati s svojo notranjo bolečino in izpusti potlačeno žalost, jezo in bes preteklosti, v njeno življenje lahko vstopita občutek varnosti, celovitosti in ljubezni. Šele takrat je sposobna resnično videti in ljubiti svojega moškega ter mu dati prostor, ne da bi se ob tem počutila zapuščeno ali zavrnjeno.

‍

Zdravljenje sebe je najboljši način za izhod iz starih vzorcev in za vstop v zrel in ljubeč partnerski odnos.

‍