Moški, ki jih je oblikoval molk in čustvena odsotnost očeta
Vsaka moška rana nosi svojo zgodbo. In prav vse te rane so povabilo k zdravljenju. Kajti ranjeni moški ni šibek. Je pogumen, ker si upa pogledati vase. Tja, kjer se zares začne svoboda.
Če oče ni bil ljubeč in podporen, se bo pri sinu to kazalo kot nezmožnost izražanja čustev.
Moški, ki se pretirano brani glede napak, je sin, ki ga je oče skušal oblikovati po svoje.
Če moški želi biti viden kot močan in kot nekdo, ki ni nikdar smel izražati šibkosti, je imel očeta, ki je želel, da je sin''bolj moški’’.
Če oče ni bil odobravajoč do sina, bo sin nezavedno hrepenel po očetovi potrditvi.
Če moški želi ugajati ljudem, je to zato, ker je dobil očetovo ljubezen samo ob uspehih.
Moški, ki nima zdravih mej in nosi ogromno potlačene jeze, je imel očeta, ki je bil nadležen ali vsiljiv.
Če je bil oče nepredvidljiv in sovražen, bo sina privlačil kaos.
Čustveno ali fizično odsoten oče pa sinu pušča občutek zapuščenosti. Tak moški ima težave z razvijanjem čustvenih stikov.
Veliko moških danes hodi po svetu s tihimi ranami, ki jih pogosto ne znajo ali ne zmorejo poimenovati. A vendar te rane ne izvirajo iz šibkosti, temveč iz nevidnega notranjega boja, ki ga ti moški bijejo; iz senčnih delov odnosa, ki so ga kot dečki imeli s svojim očetom.
Neljubeč in nepodporen oče sin nauči, da izražanje čustev ni nekaj varnega in dovoljenega. Tako sin odraste v moškega, ki ne zna, ne sme ali ne upa pokazati, kaj v resnici čuti. Velikokrat pa tega niti ne čuti. Tak moški na zunaj deluje hladno ali odmaknjeno, v resnici pa le nosi oklep, ki ga je moral oblikovati, da bi preživel težke spomine na svoje otroštvo.
Če je bil oče kritičen in je sina želel oblikovati po svojih predstavah ter mu vsiliti svoje ambicije, bo ta moški danes občutljiv na vsako kritiko. Vsako pripombo bo doživel kot napad na svojo vrednost, ker se je naučil, da ni dovolj dober takšen, kot je. In kadar je bil oče prepričan, da mora biti sin "pravi moški”, torej vedno močan, neustrašen, brez solz – bo odrasli moški svojo ranljivost skrival za masko samozavesti. Toda znotraj te maske je velikokrat majhen fant, ki si želi biti sprejet; tudi v svoji šibkosti in ranljivosti.
Če očetova potrditev nikoli ni bila samoumevna, temveč pogojena z uspehi, bo moški danes nenehno iskal priznanje – v karieri, odnosih, športnih dosežkih,... Njegova vrednost bo odvisna od tega, koliko je ta moški storil, koliko je zaslužil, koliko višincev je naredil,.. namesto od tega, kdo v resnici on je.
Moški, ki pretirano ugaja in pozablja nase, pa je pogosto tisti, ki je kot deček prejel ljubezen le takrat, ko je ustrezal pričakovanjem svojega očeta. Naučil se je, da mora biti “pravilen", da bi bil vreden ljubezni.
Kadar je bil oče vsiljiv, kadar je sina skušal nadzorovati in čustev ni dovolil, sin ni mogel razviti zdravih meja. Zdaj morda deluje prijazen in prilagodljiv, a v sebi nosi ogromno potlačenega besa, ker ni nikoli zares smel biti to, kar je, saj kot tak očetu ne bi bil všeč.
Če je bil oče nepredvidljiv, hladen ali celo nasilen, je sinova notranjost prežeta z občutkom kaosa. V odrasli dobi ga to vodi v odnose, kjer bo ponavljal zgodbo svojega očeta, ker mu je to poznano in domače. Ali pa se bo agresije pretirano izogibal in bo svoj bes sproščal z neskončnimi teki ali na specialki.
In ko oče ni bil prisoten – fizično ali čustveno – sin odraste z občutkom zapuščenosti. Tak moški ima pogosto težave z zaupanjem in težko razvija globoke čustvene vezi, saj je v svojem bistvu še vedno tisti deček, ki čaka, da ga nekdo končno vidi.
Vsaka moška rana nosi svojo zgodbo. In prav vse te rane so povabilo k zdravljenju. Kajti ranjeni moški ni šibek. Je pogumen, ker si upa pogledati vase. Tja, kjer se prava svoboda zares začne.
