Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

Si predstavljate, kako bi se končalo, če bi se leta '41 tisti fantje in dekleta obnašali kot danes mi? Najverjetneje tega zapisa ne bi brali v slovenskem jeziku (če bi ga sploh) in drugi bi se kitili z najlepšo državo na svetu.

Neokrnjeni gozdovi; čisti potoki in jezera; zrak, da bi ga z žlico jedel, ker je tako dober; gore, ki ti vzamejo dih. In zelena barva kamorkoli ti seže oko, ki pa je pravzaprav barva srčne čakre. Pa še besedo LOVE imamo v imenu.

Nam to res nič ne pove?

 

Še pomnite, tovariši in tovarišice..

 

Leto '41 se je pisalo, v prejšnjem tisočletju je bilo to, ko so vrli in neustrašni Slovenci posegli po orožju in se podali v boj proti okupatorju. Poslušali so sebe, svojo vest in svoje srce (hvala bogu, da niso imeli TV s prodanimi mediji) in storili tisto, kar je bilo takrat edino prav. Kar je bilo pravzaprav edino možno, če so želeli preživeti, meje obraniti in svojo svobodo ohraniti.

Zase, za svoje otroke in za prihodnje rodove..

To smo mi, prijatelji..

Sram me je, da so vsi ti pogumni možje in žene umirali zame. In za tebe..

 

Danes, nekaj let kasneje, je okupator zopet med nami. Vendar tokrat ni potrebno braniti meja naše ljube deželice, saj sovražnik ne obstaja zunaj nas.

Danes smo sami sebi največji sovražniki, saj smo svojo svobodo prodali kapitalu za tistih par ušivih dinarčkov na mesec in jo zamenjali za čas, ki ga preživimo v službah, ki so duhamorne ter v šolah in na fakultetah, kjer kritično razmišljanje ni dovoljeno – kjer je najboljši še vedno tisti, ki si največ informacij zapomni.

 

Naših najbližjih sploh več ne vidimo .. morda zvečer, za uro ali dve.

Svojo svobodo in svoje odločitve smo zamenjali za navidezno udobje, čeprav je redko komu (z izjemami) v tej državi res udobno. Svojo moč smo dali v roke njim, ki za nas najbolje vedo, kaj je prav in kaj ne. Ki se namesto nas odločajo in nas bodo rešili.

 

In verjetno tudi cepili.

Mi pa pridno – kot se za slovenski narod spodobi – ubogamo, sledimo, molčimo in soseda oblasti zatožimo, če se ima bolje kot mi. Ali pa, če se kopa v Savi.

Verjetno zaradi tega, kot je pisal Mazzini, ker je srečen. Mi pa ne.

Naj se to malce usede..

 

Poglejte si obraze ljudi, ko greste naslednjič v trgovino; opazite morda kje kaj veselja in radosti?

Strah, strah, strah .. če želiš zavladati človeku, mu samo vcepi strah.

In situacija, v kateri smo se znašli pred dobrim mesecem dni, nam tega ne bi mogla bolj nazorno razkriti.

Ljudje so tako prepojeni s strahom, da sploh ne razmišljajo s svojo glavo. So pod vplivom medijev in sploh ne slišijo več glasu svojega zdravega razuma.

Kaj šele srca..

 

Si predstavljate, kako bi se končalo, če bi se leta '41 tisti fantje in dekleta obnašali kot danes mi? Najverjetneje tega zapisa ne bi brali v slovenskem jeziku (če bi ga sploh) in drugi bi se kitili z najlepšo deželo na svetu.

Neokrnjeni gozdovi; čisti potoki in jezera; zrak, da bi ga z žlico jedel, ker je tako dober; gore, ki ti vzamejo dih. In zelena barva kamorkoli ti seže oko.
Ki pa je pravzaprav barva srčne čakre. Pa še besedo LOVE imamo v imenu.

 

Nam to res nič ne pove?

 

Poznam jih kar nekaj, ki se trudijo dnevno, ki pišejo in se oglašajo in prebujajo ter sadijo semena resnice v ljudeh. A ljudje spijo in se prebuditi pravzaprav niti ne morejo, saj v tem spancu sanjajo sanje o obljubljeni deželi, kamor bodo šli, ko se bodo stvari zopet ''normalizirale''.
 

Da bodo lahko spet šli v BTC, nekateri na Tenerife, drugi pa se bodo upokojili, saj so namreč celo življenje pridno delali. Vsi pa čakajo na dan, da jih bo nekdo rešil te mizerije, zaradi katere proč od sebe ves čas bežijo.

Dvomim, da so upokojenci tisti srečni posamezniki, ki so pošteno nagrajeni za svoje življenjsko delo. Včasih so dobili vsaj zlato uro in priznanje od tovarne, kjer so delali; nekateri morda celo parcelo.
 

Kaj pa dobijo danes?

Privilegij, da jih od 8. do 10. ure zjutraj v Sparu in DM nihče ne ogroža.
Ker so najbolj občutljivi.

 

Jokam..

 

A vendar bomo ljudje na naslednjih volitvah spet volili; verjetno tokrat zopet leve, ker bodo desni do takrat sigurno kaj zajebali.

Če pa ne bodo, pa jim bodo zagotovo mediji kaj podvalili.

In pri tem bodo popolnoma pozabili na februar 2020, ko so zajebali prvi. In zaradi nesposobnosti odstopili.
 

Kdaj se bomo ljudje zbudili in spoznali, da svojo energijo zastonj mečemo stran od sebe v upanju, da nas bodo drugi rešili – virusa; tujcev, ki bodo prevzeli našo državo in naša delovna mesta; revščine; bolečih razmerij; tečnih šefov, …

 

75 let je od konca vojne, mi pa se še vedno delimo na domobrance in partizane.

Na leve in na desne. Na komuniste in na farne..

Ko imamo na oblasti ene, ni dobro za druge..

Ko imamo na oblasti druge, ni dobro za prve..

Nikoli nam ni prav in nikoli ni dovolj dobro.

 

In naj vam razkrijem morda do sedaj največjo Resnico – nikoli tudi ne bo dobro.

Saj če še vedno niste ugotovili, so vsi isti.

 

Če želiš vladati, moraš služiti kapitalu, kajti v kapitalu je moč – politiki so samo lutke; pravih odločevalcev nikoli ne vidimo.

PreCedniki, ministri, direktorji itd. niso voljeni, ampak so izbrani.

In čeprav naivno mislimo, da smo jih izbrali mi, ker nam tako prikažejo, jih je izbral kapital.

Kateremu tudi služijo.

 

Ne?

 

Se morda spomnite politikov ali javnih uslužbencev ali kandidata za predsednika, ki je skušal služiti ljudem? Pri nas in drugje..

Le kje so oni danes?

 

Ali so bili umorjeni ali so v zaporih ali pa jih preganjajo zaradi razkritja tajnih informacij (beri: grdobij, ki so jih našli ter obelodanili).

 

Ne, boj proti okupatorju se tokrat ne dogaja zunaj nas.

Tokrat se bomo morali 'boriti' proti našim lastnim prepričanjem. In jih preseči.

 

To pa je verjetno še težji boj kot proti okupatorju, saj si bomo prvo morali priznati, da smo se motili.

 

Sedaj pa vprašajte svoj ego, če se on kdaj zmoti?

 

U. U.

 

 

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih