Če želimo rešiti svet, moramo rešiti najprej sebe

January 7, 2020

Del Avstralije gori. Po navedbah medijev je 500 000 000 (500 milijonov!!) živali že umrlo v požaru, ki je velikosti Belgije – x 2. Koliko jih je še v nevarnosti, ne ve nihče. Verjetno ogromno. Oblak dima, ki se vali nad kontinentom, je večji kot Evropa, domovi so ogroženi, ljudje bežijo, da preživijo. Nekateri žal ne.
Realnost na ta sončen, a za ta čas preveč vroč dan pod Alpami?

 

 

Pred časom je gorel Amazonski pragozd; zbirali smo denar za Krisa (in ga zbrali); Boris Krabonja Osebno na FB vsak teden objavi zgodbo, ki človeku (raz)trga srce. Ljudje pomagajo po svojih najboljših močeh – verjetno največ tisti, ki nimajo veliko.
Marsikdo danes vseh teh zgodb ne potrebuje brati, saj vedno večja revščina in brezposelnost in bolezen in izguba tudi njim trkajo na vrata.

Stanovanj za najem ni, Airbnb je danes IN. Cene tistih stanovanj, ki pa so na voljo (do konca meseca maja), segajo krepko preko neba – to ni več normalno.
Ampak, kdo sem jaz, da določam, kaj je ''normalno''?

Kot pravijo: ''Normalno je iluzija. Kar je normalno za pajka, je za muho kaos.''

Počutim se, pa mislim, da nisem edini, kot muha v mreži gigantskega pajka, ki mu je ime ''sistem''. Ki mu ni mar za nič drugega, kot le za rast. Kot virus je, ki pa se ne zaveda, da če uniči gostitelja, da s tem uniči sebe.
Ta virus pa smo mi – saj smo mi sistem.
Mi smo ta pajek, ki bo s svojo okornostjo ter brezbrižnostjo do sveta in sočloveka sebe zapletel v to lepljivo mrežo.
Morda pa je tako prav..

Kje smo se izgubili, se sprašujem, ko sedim ob reki in opazujem, kako je enkrat mogočna in globoka, besna in divjajoča; drugič pa tako krotka in ponižna, struga njena pa skoraj prazna.
Narava bo obstala oziroma si bo od virusa opomogla. Gaja je samoregulativen sistem in bo poskrbela zase, za človeka na njej zagotovo ne. Človek ji po nedrju grebe, jo trga na vse strani in jo duši, njene prebivalce ubija in si pred koncem zatiska oči.

Koliko časa še?

Baje bo človek šel živet na druge planete oz. v vesolje (Jeff Bezos – Future of space exploration); da preživi ali pa da uniči še tisto, kar uničuje njegova noga, kamor koli stopi?

Premlad sem, da bi vedel, kaj je ljudi gnalo včasih. Babica mi o tem ni govorila dosti, dedkov nisem poznal. Skoraj prepričan pa sem v eno, da nas danes žene predvsem pohlep – strah in ne ljubezen.

Bo kaj drugače, če se bomo na prihodnjih volitvah odločili za druge?
Bo kaj drugače, če bomo protestirali pred parlamentom ali pred pisarnami korporacij?
Bo kaj drugače, če bomo podpisovali peticije?

 

Ljudje še vedno ne razumejo, da tistemu, kamor usmerjajo svojo pozornost – negativno ali pozitivno – dajejo svojo energijo. In ''tistemu'' ni važno, ali stojimo pred parlamentom z napisi in žugamo (ker oni se nam rugajo!!) ter ali na socialnih omrežjih delimo vse to.
''Nihalo'' namreč niha ne glede na to, ali dobiva našo energijo iz leve ali desne – pozitivno ali negativno – nihalo niha ne glede na vse.
Razen če se od nihala proč obrnemo in mu svojo energijo prenehamo dajati?
Hm..

 

Že vsak otrok zna danes pritisniti gumb za SHARE in LIKE, resno pa se sprašujem, ali to res kaj spremeni, če človek znotraj sebe nič ne naredi.
Vsi ti protesti namreč, ter dogodki in tudi tale zapis pravzaprav ne pomaga kaj dosti, če mi znotraj sebe ničesar ne spremenimo.

Kako?

 

Tako, da ob naslednjih volitvah ostanemo doma ali pa gremo tisto nedeljo na izlet z družino, namesto, da volimo tiste, ki bodo vse to namesto nas uredili.
Saj so izvoljenci ljudstva. Mar ne?
Kaj pa bodo storili? To, kar so storili do sedaj..

Podpiramo sistem, ki ne deluje in to vemo vsi. Vendar pa raje s prstom kažemo na druge, namesto, da bo prevzeli odgovornost za svoje življenje.

Človek, sistem si ti!!!

Tako raje skušamo preurejati svet okoli nas, namesto, da bi prevzgojili sebe. In se v sebe ozrli. In vendarle z delom od znotraj navzven pričeli.

Takšne naravne katastrofe ljudi spodbudijo, da delijo zgodbe in slike na socialnih omrežjih. Ne vem sicer zakaj – morda, da izpadejo bolj človeko-, naravo-, živalo-ljubi. Bolj sočutni do sveta in do tega, kar se dogaja morda.
Dobro, sprejmem.
Prav je, da se ozavešča.

 

Vendar pa se katastrofe dogajajo vsak dan – ne verjamete?

200 000 000 (200 milijonov!!) živali je na nehuman in krut način umorjenih vsak dan!!
Vsak dan!! Naj se to malce usede..
Pred tem si marsikdo rad zatisne oči.

Ljudje delijo zgodbe zapuščenih mačk in psov, a pri naslednjem obroku gladko in brez kančka sočutja zarežejo v sočen svinjski ali goveji zrezek ali pa kar z rokami oglodajo piščančje bedrce.

Sprašujem se, zakaj ne glodajo pasjega stegna?
Ali pa sočnih prsi zlatega prinašalca?
Morda male ledvičke ali sladka jetrca čivave?


Ljudje želimo rešiti svet pred tistimi, ki ga uničujejo, a pri tem ne vidimo, da smo ''tisti'' pravzaprav mi sami. Ne zavedamo se, da sveta ne bomo rešili toliko časa, dokler ne bomo rešili sebe.
Mi smo namreč tisti, ki potrebujemo pomoč – ne zemlja.
Zemlja bo zase poskrbela, še vedno je.

 

Rešitev ni v še enem protestu proti 5G.
Rešitev ni v podpisu še ene od tisočih peticij, ki jih pošiljamo v Bruselj, da imajo poslanci sploh kaj dela. Če temu lahko sploh delo rečemo.
Rešitev ni v zamenjavi vlade ali sistema.

 

Rešitev je v tebi..

Ozri se človek vase in najdi tam odgovor zase.
Poslušaj sebe, namesto, da poslušaš, kaj ti vlada in korporacije svetujejo – da mleko vsebuje kalcij in da je zdrav za kosti, ter da jejmo rdeče meso, ker ga telo (baje) potrebuje.

Začni razmišljati s svojo glavo – mar še vedno ne vidiš, da so to le prepričanja sveta, ki nas je vzgojil in si nas podredil. Saj nas potrebuje za svoj obstoj.

Takega sveta jaz ne želim.. 
Zato ustvarjam novega, s tem ko spreminjam sebe.

Ustvarjam svet ljubezni in ne več svet strahu – se mi pridružiš?

 

U.U.

 

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih