Duhovni ego je lahko velika - jeba

January 17, 2019

In to trdim iz svojih lastnih izkušenj, saj se s svojim egom sam še vedno  velikokrat srečam. Pa mi to ni ravno najbolj všeč, če sem popolnoma iskren.
Veste, velikokrat se vprašam, s čim (ter s kom) vse se bom še srečal na svoji poti rasti, učenja ter grajenja. Glede na to, da pa sem še razmeroma mlad moški, je to seveda bolj retorično vprašanje.
Res je, da se z vsem tem morda srečujem malce več kot povprečen človek, saj veliko pišem o duhovnosti, osebni rasti ter odnosih in življenju. In nekateri me zaradi tega morda poznate. Kaj si mislite o meni, pa je popolnoma druga zgodba.

 

Verjetno ste (vsaj nekateri) že brali moje pretekle zapise o duhovnosti: ''To ni moje delo, to je moje življenje'', ''Je duhovnost v Sloveniji le še za bogate'' in ''Duhovnost je danes v Sloveniji postala prava tržna niša, 1.del in 2. del'' in tako tudi malce bolje veste, kakšno mnenje o tej ''sceni'' imam.
Saj, roko na srce, to, kar se v Sloveniji (ter tudi v tujini) na tem področju dogaja, presega vse meje zdravega razuma in okusa.
In ker o tem nihče ne piše, si o tem dovolim napisati nekaj jaz.  

 

Verjamem, da ste tudi vi zagotovo že srečali človeka, ki je seveda krepko zakorakal na pot ''svete duhovnosti'' in se je (kao) ''prebudil''. Tak človek je poskusil malodane vse - od transcendentalne meditacije in rebirthinga, regresije ter obiskovanja preteklih življenj, preko hipnoze, karmične diagnostike, reikija, bioenergije, access barsov, Tesla metamorfoze, NLP tehnike, .., prebral verjetno vsa kanaliziranja od St. Germaina, zgodbo o Menihu, ki je prodal ferrarija, sveto goro Shasta pozna skoraj tako dobro, kot jaz Sv. Petra, v vodenih meditacijah redno obiskuje Atlantido in Lemurio, poleg tega pa se je udeležil vsaj parih delavnic ali on-line programov za prebujanje Bojevnika ali Boginje v sebi ter seveda uspešno  osvojil vsaj dva nedeljska seminarja obilja, v žepu hlač za jogo, ki stanejo najmanj 90€, pa ima vsaj 3 certifikate, ki dokazujejo, da je končal popoldansko ali vikend šolanje za ''coacha'', mentorja, ipd. ter da sedaj s tem lahko drugim pomaga.

Še več, taki potem celo organizirajo šolanje za vse tiste, ki želijo postati osebni svetovalci, predavatelji ter terapevti. Močna želja namreč in globoka predanost temu ''poklicu'' (ki sploh ni poklic, temveč način življenja) pa pri tem sploh nista pomembni.
Jok, brate..

 

In konec koncev imajo popolnoma prav. Kar naj počnejo vse to, le da naj se zavedajo, da če bo šlo v takem tempu naprej, bo kmalu več terapevtov kot pacientov :o  
 

''Veš Urban, včasih se mi smili denar ljudi'', mi je nekoč rekla prijateljica Aleksandra. ''Ljudje se res ne zavedajo, da če bodo karkoli želeli spremeniti, da se bodo morali vase globoko ozreti ter glede njihovih življenj nekaj spremeniti.''
To mi je rekla oseba, ki ima za sabo najmanj 20 let meditacije ter res veliko življenjskih izzivov, ogromno izkušenj, spoznanj, modrosti, predvsem pa zavedanja, da čez noč pač ne gre. Treba je začeti delati na sebi. In dela se vsak dan.

 

Tega pa se ljudje bojijo. In na vse načine skušajo najti način oz. bližnjico, da jim ne bi bilo treba po daljši poti. Ampak nihče se žal še vedno ne zaveda, da je pot, ki jo moramo prehoditi, dolga le približno 30cm - iz našega razuma v naše srce.

 

Sam sem malce bolj popustljiv od Aleksandre in celo spodbujam ljudi, naj se udeležijo česarkoli, saj bodo edino skozi to dobili izkušnjo. In morda bo ta izkušnja lepa in dobra, morda malce manj dobra, vendar bo njihova. In to je tisto, kar šteje. Kar pa pri vsem tem ne šteje, pa je to, da se zaradi vsega tega nekateri ljudje, ker so dali morda že nekaj skozi, nad druge ljudi povzdigujejo, govorijo besede, ki jih niti sami ne razumejo, a pri dejanjih ostajajo isti. Oziroma dejanj sploh ni.

Saj ni problem lepo govoriti ali pisati, največja moč človeka je lepo misliti ter delovati

 

Pa se vrnimo zopet malce k naslovu.

Kot sem že omenil sem zaradi svojega dela (ki je pravzaprav le način mojega življenja) do neke mere dokaj izpostavljen zunanjosti. To pomeni, da se srečujem z veliko ljudmi, ki so (oz. vsaj mislijo, da so) prebujeni. In da ne bo pomote, sam se nikakor ne smatram za prebujenega, se pa dostikrat zavedam, da spim in opazim te vrvice, s katerimi me sistem želi voditi sem ter tja.
Včasih se za trenutek prebudim in mu ubežim, velikokrat pa mi ne uspe. Vendar nič hudega, vajo zopet ponovim. Morda pa nekega dne celo... hej, kdo ve.

 

Prepričanja, ki jih ljudje imajo in v katerih nekateri živijo so tako fascinantna, da bom nekega dne o tem morda napisal knjigo. Kar pa je še bolj fascinantno pa je to, da so ti ljudje nezmotljivi. Pa ne kar se tiče njih ter njihovega življenja, temveč kar se velikokrat tiče mene ali drugih. Zame ter za druge bolje vedo, kot vem jaz sam.
Le da jaz tega še ne vem.

Včasih ob vseh teh zgodbah sploh ne vem, kaj naj si mislim ter zakaj nekateri sebe tako visoko nad druge postavljajo. Zavedam pa se ene stvari – tisti, ki je resnično prebujen, ne bo nikdar nikogar silil v nekaj, mu govoril stvari v tri dni, sploh pa nikogar ne bo skušal prepričati, da ima prav le on. Poleg tega vsega pa je za moje pojme le ponižnost tisti pravi pokazatelj, ki pove, kje človek na svoji poti je.

In velikokrat je bolje biti prijazen, kot pa imeti prav

 

Duhovni ego je težko opaziti, v kolikor pa boste takšno osebo vseeno ''razkrinkali'', boste nazaj v obraz dobili ogledalo ter polno na pamet naučenih stavkov ali besedil. Vedeti namreč morate, da takšni ljudje že dalj časa ''duhovnost'' spremljajo ter se znajo o tem pogovarjati.

Še največkrat pa jih boste slišali izreči stavek: ''Vse je prav in nič ni narobe.''

Žal se s tem ne morem strinjati, saj ni vse prav in veliko je lahko narobe.
Ni prav, da me nekdo sili v nekaj, če sam tistega ne čutim.
Ni prav, da mi nekdo govori, kdo in kaj jaz sem, saj najverjetneje tega tista oseba zase še sama ne ve.
Ni prav, da mi nekdo govori, kaj naj storim, če za nasvet sploh nisem prosil.
In ni prav, da se v moje življenje nekdo vtika, če sam tega ne želim.
Ni prav. Narobe je.


Ljudje, ki imajo visoko razvit duhovni ego, so trd oreh, saj živijo v popolnoma njim navideznem svetu in karkoli se ne sklada z njihovimi prepričanji ter pričakovanji, a priori zavrnejo. In najhuje pri tem je, ko tako živijo v svojih prepričanjih, takrat niti za sekundo ne pomislijo, da se morda motijo. Dvom pri njih ne obstaja in čeprav se morda včasih res motijo, tega ne pokažejo.
Ego ne želi biti razkrinkan in se pred Resnico skriva.

Najbolj jih boste prepoznali po tem, da so vedno srečni, nasmejani, ter da imajo vedno prav. Saj se oni v dramo več ne spuščajo. Čustva, ki jih za lažje razumevanje poimenujmo negativna, pri njih ne obstajajo. Tega ne pokažejo, vprašanje pa je – ali vsega tega res ali samo navidezno več ne čutijo.

 

V svetu polarnosti živimo, dualnost je namreč tisto nekaj, kar na zemlji prevladuje.
In tako kot ne more biti dneva brez noči, črnega brez belega, moškega brez ženske, prav tako ne more obstajati samo sreča in radost in nasmejanost in veselje brez občasne žalosti, jeze, morda strahu ali bolečine.


Energija je tista, ki govori namesto ljudi

Ljudje sijejo drugače, kadar so resnično ter pristno srečni, kot samo navidezno srečni. Verjamem, da ste to tudi sami opazili – pri samih sebi ter prav tako pri drugih. Ne?

 

Ko človek prebere nekaj knjig, obišče malo morje delavnic, tečajev in predavanj, ko se začne oblačiti v belo in začne nositi vsem na očem vidne kristale, začne pisati o svetlobi ter dušah dvojčicah, postane razsvetljen. Saj takšen človek pravzaprav misli, da je razsvetljenost ultimativni cilj, ki ga kot persona na tem svetu mora doseči.
In za tem se žene nepretrgoma, a vendar ne spozna, da je duhovnost le pot, katere  namen je čim bolj preprosto ter dostojno živeti, ne pa cilj, kateremu je treba vse predati. 
Za vsako ceno po navadi.

 

Kaj pa je razsvetljenost?

Sedenje v meditaciji, se neprestano smejati ter biti radosten in nikdar več čutiti čustev, ki jih smatramo za negativna? Pa so res negativna?
Kot že večkrat rečeno, sam sebe ne smatram za razsvetljenega in močno upam, da tudi ne delujem, kot da sem. Je pa razsvetljenost zame točno to, kar se mi trenutno dogaja, kot se dogaja vsakomur izmed vas, le da se vsega tega, kar se dogaja (znotraj ali zunaj) zavedam. In da na tisto več ne reagiram, kot sem reagiral včasih.
Preprosto samo opazujem, dovoljujem, da je točno takšno kot je, se proti temu ne bojujem in sprejemam. Saj vem, da tako kot vse, tudi to enkrat mine - lepo ali malo manj lepo.


 

Pred razsvetljenjem sem nosil vodo in cepil drva,
po razsvetljenju nosim vodo in cepim drva.

 


Vedeti morate, da na osebni rasti bližnjic ni, ter da stvari pridejo v naše življenje točno takrat, ko je za njih čas. Ničesar ne moremo pospešiti, pa če si tega še tako želimo.  Izkušnje so namreč tiste, ki nas gradijo. Izkušnje pa lahko dobimo le tako, da živimo. In lahko prebereš še toliko knjig ter vsega, ampak modrost pride šele z leti.
Beg v duhovnost pred realnostjo življenja ne pomaga, saj vedno znova naletiš zopet na sebe. Najdeš tisto, kar si zgrešil, ker si od sebe skušal pobegniti.

 

Vseeno pa se je lažje sebi seveda izogniti, se zopet udeležiti nekega tečaja ter si nabrati balast od zunaj, ki življenje zopet malce zapolnjuje. In namesto, da bi začel s sebe spirati tančice ega, ki se identificira z vsem, kar delaš in kar si, nase lepiš le še več etiket, ki te določajo. 
 

V življenju pa ne gre za to, da se moraš vedno več novih stvari naučiti, se s tem nabranim znanjem identificirati in se pred drugimi kititi, temveč predvsem za to, da se moraš naučenega čim prej osvoboditi, začeti razmišljati ter čutiti in se zopet samo – spomniti.

Da pa se boste lažje spomnili, kdo ste, se začnite raje spraševati, kdo vse vi niste.

 

U.U.

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih