Sploh veš, (človek), kdo pravzaprav si?

July 29, 2018

Kljub temu, da še nisem tako dolgo na tem lepem svetu, imam občutek, da verjetno še ni bilo bolj primernega obdobja, kot je današnji, da človek najde samega sebe, ter da spozna, kdo sploh je. Obenem pa mislim tudi, da verjetno še ni bilo tako potuhnjeno ter prefinjeno izprijenega obdobja, ki pa človeka od njegovega bistva vedno bolj in bolj oddaljuje.

Zunanjost je postala tako zelo nasičena s popolnoma nepomembnimi ter brezzveznimi stvarmi in dogodki, a vendar povprečnemu (sodobnemu) človeku večina tega zapolnjuje njegovo življenje – njegov vsakdan. Tako se človek vedno bolj utaplja v obilici nepotrebnih informacij, ki pa nimajo absolutne veze z njegovim notranjim počutjem ter stanjem njegovega bitja in duha.
Toliko informacij – a nobene resnične transformacije njegovega življenja.

 

Ljudje vedo veliko - vsaj tako pravijo .. a morda jih 1% od teh res tako živi,
kot govorijo


Informacij o zdravem načinu življenja, o škodljivosti stresa ter sevanjih wi-fi-ja,
o pretirani uporabi alkohola na zabavah ali doma, o bolečih partnerskih odnosih,
o trpljenju,.. je ogromno.

Ljudje vse to (baje) vedo, a zakaj glede tega ničesar ne storijo?

 

Imeti informacijo je eno, res vedeti je nekaj čisto drugega. Zavedati se – to pa je nekaj nepojmljivega. In če torej ljudje glede tega ničesar ne storijo, potem je možno le še: ali, da resnično ne vedo ali pa, da se ne zavedajo.

V informacijski dobi reči, da ne veš / da nisi vedel, je precej smešno. Danes na pol pismen človek lahko dobi informacijo o vsem – in to v trenutku.
Torej izgovarjati se, da ne veš – danes več ne pali. Sori.


Torej se ljudje – NE ZAVEDAJO


Čisto preprosta in osnovna definicija zavedanja bi lahko bila - budno stanje bitja (če res grobo skušamo opredeliti med zavestjo ter nezavestjo). Torej, če se nekdo ne zaveda, da si npr. z vsakodnevnim vnašanjem alkohola ali tobaka škoduje; da si bolečino v odnosu ustvarja sam (saj iz neizpolnjujočega odnosa vsak trenutek lahko izstopi točno tako, kot je v odnos vstopil); da je nezadovoljstvo, ki ga doživlja, le posledica njegovega odnosa ter odziva do sveta in vsega, kar se mu dogaja, .. itd., potem tak človek SPI.

Človek, ki se ne zaveda, torej spi v budnem stanju. Hodi po svetu z odprtimi očmi, spi in sanja sanje, ki pa jih je zanj napisal nekdo drug.

 

Pravite, da ni tako?


Če človek v življenju ne bi spal, potem bi se zavedal, da določene stvari / ljudje / odnosi / situacije / dogodki / okoliščine / … zanj niso dobre in da ga ne osrečujejo.
In če je temu tako, bi se, logično in zelo verjetno, od tega odmaknil.

Pa se ne.

Le zakaj?

 

Človek je navajen starega, vse ostalo mu je – novo. Novo pa mu je tuje. Zato raje ostaja v tem starem, v poznanem. Vsi občutki namreč, ki so povezani s čustvenim stanjem človeka, so le podaljšek njegovih misli, ki pa so – misli preteklosti.
In vedno ko v življenje človeka pride nova izkušnja ali nova situacija, ko se torej človek odloči drugače, se počuti neprijetno. In to novo stanje mu ni poznano – ni normalno. Človek se ne počuti več tako, kot je pričakoval. In ker mu je novo nepoznano in neprijetno, zapade hitro spet v staro misel, ki pa povzroči enako čustvo, kot ga že pozna. Le tam se namreč počuti – dobro. In občutek, ki ga človek ob tem dobi je, da je prav, kar čuti. Vendar ni prav – samo poznano je.
Ste razumeli?

 

Človek torej ne sledi sebi in raje ugaja drugim – svetu in starim prepričanjem, v katerih živi – ker se boji zapustiti znano. Vendar pa ravno skozi to, vedno bolj izgublja sebe. Če bo človek sebe torej zopet želel najti, pa bo moral izgubiti druge.
 

Tega pa se človek boji

 

Kot najbrž tudi sami opažate, je človek skrenil iz svoje poti na dva načina.
Prvi je, da se identificira z okolico in s tem, kar se mu ves čas dogaja. In ker je znotraj sebe prazen, ves čas sledi trendom družbe, zabavam in drugim ljudem, kajti če ''zunanjost'' izgubi, potem dejansko izgubi – sebe.

Kot drugo pa človek ne ve, kdo resnično je in kakšno moč znotraj sebe ima, ker se še vedno identificira s tistim, kar se mu je toliko in toliko časa nazaj zgodilo.
In tako  je v obeh primerih njegova zunanjost tista, ki postaja njegova osebnost.

 

Človek torej zaradi tega, kar se mu trenutno dogaja ter njegovo življenje (vsaj zdi se tako) izpolnjuje (na žalost) od zunaj, ter zaradi tistega, kar se mu je nekoč zgodilo ter ga danes še vedno določa, ne več pravzaprav, kdo sploh je. In kar je pri tem najbolj ironično je, da človek to dela sam od sebe. V zunanje stvari ga sploh ni več treba siliti, saj so pravzaprav del njega in mu je popolnoma logično, da zapolnjujejo del njegovega življenja. Saj ničesar drugega ni.
 

Danes ljudi nihče več ne potrebuje siliti v karkoli, saj bodo oni sami, zaradi teh prevladujočih programov lažne realnosti, v kateri spijo ali pa so hipnotizirani, storili vse, da ostanejo znotraj tega zapora, ki si ga ustvarjajo sami – z odnosom, ki ga imajo do sebe in do življenja.
 

Problem pa nastane takrat, ko človek to zunanjost izgubi

 

Človeka po navadi v proces prebujanja prisili dogodek ali situacija – bolezen ali izguba partnerja, morda denarja. Kajti žal je le trpljenje tisto, ki človeka kali in gradi. V trpljenju namreč marsikatera duša zori.
 

Namen človeka je, da se prebudi in življenje bo pač za vsakogar izmed nas pripravilo takšno presenečenje, ki je potrebno, da se to zgodi. Za ene prej, za druge malce kasneje, tretji pa se bodo morda upirali, starega ne bodo želeli izpustiti in čeprav bo bolelo, bodo raje svoje življenje dali, kot pa da bi vase pogledali ter se spremenili.
Vsaka sprememba namreč, pa če to želite slišati ali ne, se vedno začne znotraj nas. Tam pa najprej ogrozi našo identiteto.

 

Le bolečina je tista, ki naš oklep prodre, vendar vedno z namenom,
da v naše bitje vstopi svetloba. In resnica.
Le to je namreč tisto, kar nas reši in razbremeni,
še prej pa nas uniči in pošteno razjezi.

 

Zato se sedaj, ko prenehate brati te vrstice, lahko samo pomenljivo nasmehnete in svoje življenje popolnoma enako, kot do sedaj, naprej živite.

Lahko pa vse odložite in se umirite.

Zaprite oči, trikrat globoko vdihnite ter izdihnite, izpustite vse napetosti iz uma in telesa ter položite roki na vaše lepo srce.
Vprašajte ga preprosti vprašanji: ''Ali sem srečen?'' ter ''Ali je to, kar vsakodnevno počnem, res moja pot?''

 

Če se vam telo od znotraj nasmeji in če srce v trenutku namesto odgovora zadrgeta – potem svoji poti še naprej sledite, ker ste našli vaš zaklad.

Če pa se oglasi razum in se skuša opravičevati ter izgovore iskati, potem vedite, da vas čaka delo, da se k sebi nazaj zopet vrnete.
 

Kdaj se boste na pot vrnili in koliko boste še raje pretrpeli, veste samo vi.

In tudi odločitev, kdaj boste sebi slediti začeli, je samo vaša..
 

Jaz vam predlagam in na srce polagam – odločite se zase čim prej..

U.U.

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih
Spremljaj
  • YouTube Social  Icon
  • Facebook Classic