Ženska, ki sem in ki sem nekoč bila

Ženska v meni me kliče, da jo raziščem, da ji pustim priti na plan, da jo poslušam, da jo vidim, čutim, da POSTANEM to, za kar sem POKLICANA. In da to pokažem in naučim še druge ženske. Tako malo žensk premore ta planet in tiste, ki so uspele to postati ali to v sebi obdržati, so obsijane, kot pod žarometi odrskih luči. Ne moremo jih spregledati, ne moremo jih ne opaziti, jih ne občudovati. Prepoznamo jih po siju v očeh. Kljub vsem maskam, ki jih premoremo ženske, da lahko ugajamo temu svetu, nas izdajo oči.
Ne obstajajo ličila, ki bi to popravila, zakrila, poudarila,… Oči nas izdajo, pokažejo našo pravo bit.  Vedno so in vedno bodo. Pravo Žensko spoznamo po očeh, po njihovi globini, žaru, iskri, barvi, resnici,…

 

Ženske dajemo, dajemo, dajemo,…
 

A kaj se zgodi, ko nimaš več kaj dati  in ko ugotoviš, da ne znaš več sprejeti?

Pred očmi mi švigajo slike žensk, njihovih obrazov, vidim pod njihove maske, ki so postale del njih, katerih se ne zavedajo. So prozorne. Čutim njihov nemir, zaznam griženje njihovih nohtov, plitko dihanje, čutim njihovo osamljenost, izčrpanost, jezo, bes, bolečino, hitenje…
 

»Kako sem se zredila .. morala bi shujšati .. spet bom zamudila na sestanek .. pozabila sem podaljšati knjige v knjižnici .. moramo narediti še domačo nalogo .. kako mastne lase imam .. nisem si depilirala nog .. ne morem več poslušati te sodelavke .. letim po otroke .. kak kup cunj me čaka za likanje .. nimam časa .. moram v trgovino .. skuhati moram še kosilo .. koliko sivih las imam že .. nihče me več ne opazi .. kako lepa je ta voditeljica .. definitivno moram na dieto .. nimam energije za današnji večer .. rabim dopust .. utrujena sem,…
Kdaj sem postala vse to .. kdaj so minila vsa ta leta .. kdaj in kje sem se izgubila..? Pustimo to, joj spet sem pozna.«

Vse to slišim, brez da bi mi to govorile

 

Smo se res iz vsemogočnih bitij, ki imajo v sebi moč rojstva, spremenile v osebe, ki jemljejo življenja in to z nasmehom na obrazu, s tišino, ignoranco, s svojimi pričakovanji in zahtevami?
Vse to smo
prejele od sodobne družbe v lepo zapakiranih darilnih škatlicah. V upanju na presenečenje, ki bi nas osrečilo, se je zgodilo ravno nasprotno.
Iz škatlice se je zaslišalo POOOOK! 
Ja, res je bil pok, a bil je pok našega srca. In ker je preveč bolelo, smo rekle NIKOLI VEČ. In smo jih zaprle, naša zlata srca. Ne čutimo jih več. Le tako smo lahko obstale na tem divjem svetu. Čeprav ne živimo in nikoli ne bomo zaživele na tak način. Tako polno nas je povsod, kjer iščemo izgubljeni del sebe, po katalogih, trgovinah, kozmetičnih salonih, v večernih klubih, na  televiziji, … povsod, le s svojem središču ne.

 

Čeprav so moški fizično močnejši od nas in vedno bodo, so naša telesa lepša. So lepši inštrument in lepše igrajo, le treba jih je znati uporabljati, kljub temu, da so nam govorili, da zavajamo z njimi, da smo kurbe, čarovnice, prestopnice, čudakinje,… ja vse smo bile, le ženske ne.
 

 

Začele smo upor

Začele smo se prebujati. Zdaj je čas. Zdaj se bomo maščevale, je donelo v nas. Zdaj smo dovolj močne za upor, da jim pokažemo, kdo smo in kaj so nam naredili.
In ker se moč meri v fizični moči, smo se začele spreminjati v moška telesa, v ženske z moško energijo. Postale smo ženske s karierami. Družine smo postavile v kot. Svet smo pustile lačen. Na račun svojega ujetništva smo zasužnjile tudi moške. Naša svoboda je tudi njihova svoboda. A jim jo ne damo, čeprav na račun svoje.

 

Na cestah vidim ženske, ki tečejo, fitness, proteini za ženske, mišičasta telesa, razkazovanje teles. Krik - poglejte nas. Poglejte, kaj smo postale, iste smo kot vi. Imamo kariero, denar, močno telo. Ne rabimo vas več!
Postale smo približek moškega, a ker smo vseeno ženske si nadenemo silikone v prsa, v lase podaljške, umetne nohte, trepalnice in pa botox v ustnice.
Ja, zdaj smo močne in še lepe povrh.

 

Pa si, sodobna ženska, res lepa?  
Je to res to, kar si želela?
Si nas pripeljala do sem?


Konflikti na vsakem koraku, na delovnem mestu s šefom, v šoli z učiteljicami, v družini z otroci in možem, pisanje pritožb, moška drža, uporniška oblačila, prav  nič ženstvena. Tvoj vladar je kontrola. Kontrola nad dogodki, otroci, možem, občutki, telesom, hrano,… nadzor nad vsem. Nezaupanje, depresija, apatičnost, utrujenost, maska na masko, iz dneva v dan, iz stavka v stavek, nimaš časa, pritožuješ se, hitiš, tečeš, fitness, dieta, tv, reality show, nasilna glasba, letanje iz točke A do točke B, brez vdiha in izdiha…

 

Nekdaj čarovnice, čarodejke,… ki jih je cerkev zaradi lastne ogroženosti označila za hudičeve uslužbenke. Nekdaj poznavalke spolnosti, ki je bila potem predstavljena kot grda. Ker so ženski vladali, jo mučili in jo izničili, ji jemali dostojanstvo, zlorabili njeno telo, jo posiljevali, ne zaradi spolnih užitkov, ampak zaradi nadvlade, je postala  GRDA. Ker njeni naravi ni bilo dovoljeno da se izrazi, je postala neprijetna, pohabljena, ohromljena, zastrupljena.
Pozabila je, kdo je.
Le kot telo je tavala od ene vloge do druge, da je le bila sprejeta, kot uslužbenka moških, družin, kot pripadnica in podpornica raznih skupin. In taka je danes sodobna ženska - velika potrošnica in iskalka sreče, ki je iluzija sodobnega časa.

 

Je to opis ženske?
 

Kako žalostna postanem, ko vidim to stanje okoli sebe, ko sem včasih enaka, ker se ujamem v past sodobne družbe, kljub zavedanju in modrosti, ki jo nosim v sebi.

Ko vidim sodobno žensko, ki naj bi bila,… postavna, imela naj bi mere, ki so jih določili ljudje, ki nimajo realne slike o življenju in telesu, polne ustnice, bujno in čvrsto oprsje. Na urejenih podplatih in nohtih na nogah naj bi imele čevlje z vrtoglavo peto, če se da tudi med kuhanjem in v postelji, kar naj bi delale vsak dan in to seveda odlično. Imele naj bi kariero, otroke s katerimi naj bi delale skupaj za šolo, da so ti lahko odlični, saj je to znak, da so dobre mame. Moža naj bi razumele, saj je njegovo delo naporno. Popoldne je fino, da ga pustijo počivati pred TV, da se pripravi in spočije za drugi dan. Otroke naj bi vozila na razne krožke. Naj bi bile prijazne do vseh, pospravljale naj bi vsak dan oz. še bolje, če se hiša sploh ne umaže, saj imajo kup odličnih čistil in gospodinjskih pripomočkov, ki to omogočajo. Bile naj bi dobre poslušateljice, prijateljice, na razpolago vsem čustvenim vampirjem. Vse to pa seveda z nasmehom na obrazu in z zadovoljstvom v srcu. Pritoževanje ni dovoljeno oz. zaželeno, saj so potem tečne in imajo PMS.
Srečo si kupuje na vsakem koraku, v vsakem katalogu, reklami, oddaji, duhovnem ateljeju,… in sodobna ženska jo je kupila, zato vse to zmore.

 

WHAT THE FUCK?
 

NEEEEE,  jaz ne. Ne več. Izstopam iz tega vlaka. Menjam smer vožnje. Menjam tudi prevozno sredstvo. Menjam planet, če je treba - TO NISEM JAZ. To je ROBOT, ki ga je naredila sodobna družba, lutka iz izložbe, to NI ŽIVO BITJE. In jaz SEM.

NE MOREM IN NOČEM BITI VSE TO!!!!!!!
 

Sem mama pri kateri se otrok sprosti, ko je jezen zaradi učiteljice v šoli, ki mu je naredila krivico; zaradi sošolca, ki ga je zmerjal; zaradi očeta, ki ni držal svoje obljube. Ko rabi ventil, sem to jaz.
Ostali kažete s prstom. Ko je z mano ni tak, boste rekli. Ko pride mama se spremeni. Ja, res je in hvala Bogu, da je tako.
To pomeni, da je z mano lahko on on. In če je slabe volje, mi bo to pokazal. In če je jezen, mi bo pokazal. Z mano lahko kaže čustva, pri vas mora nositi masko, da vas ne razžalosti, da niste jezni nanj, ker to in to ni lepo. Jaz ga ljubim brezpogojno, ker sem mama, ker je to vsajeno v mene, vi pa ga ljubite pogojno, ker mora nekaj pokazati, narediti, reči, da se počutite bolje.

Včasih mislimo, da to noč ne bomo več zmogle, da ne bomo uspele dvigniti dojenčka, a zberemo moč še to noč in ga položimo k dojki.  Se povežemo z njim, tudi ko nas dojenje boli, tudi ko smo utrujene.

Vsak dan mu damo C vitamin, omego 3 in druge vitamine, mu izdelujemo kreme, da mu namažemo rane, ko ga zdravimo z naravo in ne z lekarno. A ko pride oče domov in mu da čokolado, bo vedno večji car.
Ostanemo v svojem stebru, čeprav vemo, da ni videti naše naložbe. Ker kar me delamo se ne vidi. Kar me delamo se čuti. In kdo danes še čuti? Zato nismo videne, opažene, slišane, zato nas vidijo le ko imamo kariero, ko nekaj pokažemo fizično.

 

Moški vlaga v vrednostne papirje, delnice, nepremičnine,.. me vlagamo v otroke, v odnose, v dom… V časopisu ne moremo slediti ali se je vrednost dvignila ali padla. Ne vidi se časa prebitega z otroci, ne vidi se ur prebitih v kuhinji, za štedilnikom, ne vidi se kupov opranih cunj, ne vidi se kupa zlikanih oblek, ne vidi se nas, ne vidi se našega poslanstva, poslanstva Boginj.
Biti mama in biti sebstvo v tem podivjanem moškem svetu – NI LAHKO.

 

Govorim o mami v pravem pomenu besede, ne o vsem tem, kar vidim zunaj, ko vsaka ženska, ki rodi otroka, misli, da je mama.

 

A kako naj nas vidijo drugi, če same sebe ne vidimo?
Kako naj nas pohvalijo drugi, če same sebe ne znamo pohvaliti?
Kako naj nas ljubijo drugi, če same sebe ne znamo ljubiti?
Kako naj otroke učimo spoštovanja, če same sebe ne spoštujemo?
In kako naj jih učimo o življenju, če same ne znamo živeti?
Kako naj jim govorimo o sreči, če pojma nimamo kaj to je?


 

To se vprašajmo, ženske..

In dobile bomo odgovor in videle bomo rešitev, ker nikoli nismo bile majhne ali manjvredne. NIKOLI. Le tako so nam govorili. V osnovi smo večvredne, zato nam je dana moč rojstva in nam je dano doživeti več orgazmov hkrati. In ker so moški to občutili kot grožnjo, so šli v boj. Vedeli so, da so fizično močnejši. In tu je njihov boj dobljen. Pustimo jim tisto, kar jim pripada.

 

Sama Ženska še postajam.
Besede zlite na papir so šepet ženske v meni. In ponosna sem na njo, ker se ne gre za mene, ker se gre za tebe, ker se gre za nas, ker se gre za moške, otroke, ker se gre za naš dom, za naš planet, KER SMO ODGOVORNE.

 

Danes videvam in poznam veliko samskih žensk, brez partnerjev in tudi brez otrok, ker si tega niti ne želijo, ker jim je tako OK.
KER SE BOJIJO ODGOVORNOSTI in LJUBEZNI SAME.

 

Biti ženska sama s seboj, si narediti svoj sveti prostor in nikogar ne spustiti zraven je eno. Je podobno kot so včasih menihi odhajali za 30 let v jamo meditirati,  da so se spoznali. A le sami s seboj, ne s svetom, v katerem so živeli.
Biti ŽENSKA v tem ponorelem svetu, kjer poleg vloge ženske igraš še vlogo mame, žene, prijateljice, uslužbenke, motivatorke, pozitivke,… to je prava umetnost in take ženske so ženske z velikim Ž-jem.

 

Jaz svojo odgovornost sprejemam, kolikor sem sposobna v tem trenutku in enako nagovarjam tudi tebe.  

ŽENSKA SE MORA PONOVNO PREBUDITI IN ZAŽIVETI, BITI ZGLED IN ŽIVLJENJE SAMO.

 

Ali je lahko?
Ne ni. Preklemansko težko je. Jaz se trudim, ker vem, da je bolj pomembno, kot si mislimo. Potrudi se tudi ti. Pusti to žensko ven iz sebe, ker te že telo boli, ker jo tako dolgo držiš v ujetništvu. Dovoli si čutiti bolečino, jezo, bes, da boš potem lahko čutila in dajala ljubezen, ki je v tebi še drugim. In ne išči se na vrhovih, po katerih plezaš, najdi se v globinah, za katere drugi ne vedo, da sploh obstajajo. In iz tam se izpusti. Izpusti svojo milino, nežnost, sočutje, potrpežjivost, ljubezen. Vse, kar svetu manjka. Vse, kar si mu vzela. In naj se vojna konča, ker nima zmagovalca in nikoli ga ni imela. Boj med moškim in žensko je vedno le boj s samim seboj.  

 

To, kar bi nam radi prodali kot lik sodobne ženske,.. to je iluzija, to ne obstaja. To je tako, kot bi hoteli zmešati jajce in vodo in bi želeli dobiti ven beton za zidanje hiše. Ne gre. Tako tudi to ne gre. Vedno nam manjka le korak do sreče, ki nam jo prodajajo in ko naredimo ta korak, nam še vedno manjka en korak. Vidite iluzijo?
A vsakič znova nam prodajo recept za nov korak in me ga kupimo, ker verjamemo, upamo, ker smo se prodale za drobiž, ampak res drobiž.

 

Mislimo, da smo jezne na moške, a smo v bistvu jezne le nase. Kaj nismo me tiste, ki smo vzgojile naše sinove v te moške, čez katere zdaj tako pljuvamo in jih blatimo? Kaj nismo me tiste, ki vzgajamo naše otroke v šolah in potem govorimo, kako so otroci nevzgojeni? Kaj nismo me tiste, ki si želimo ljubezni in to pričakujemo od moških, ko pa nam to dajo, bežimo od njih? Kaj nismo me tiste, ki bi rade spremenile svet, a ne vidimo, da je prvo in najbolj bistveno, da se spremenimo me? Kaj nismo me tiste, ki v sebi nosimo rojstvo, a na svetu povzročimo več smrti, kot jih lahko svetovna vojna? Kaj nismo me tiste, ki v sebi nosimo lepoto, a jo kupujemo na razprodajah za drobiž? Kaj nismo me tiste, ki ustvarjamo glasbo, a svetu dajemo glasbeni kaos in prostitucijo? Kaj nismo me tiste, ki smo zgrešile na poti?
 

Svet je nesrečen, apatičen, depresiven, agresiven, ker smo take me. In če se ne bomo prebudile in začutile teh besed, se vzele v roke, rekle dovolj, to nisem jaz, to so moje maske, nočem jih več, hočem biti jaz, čeprav ne vem kdo sem, čeprav nimam pojma kaj pomeni biti ženska, kaj pomeni biti žena, kaj pomeni biti mama, učiteljica, BOMO IZUMRLE KOT DINOZAVRI.
A s tem ne bomo izumrle le me in bomo (oz. smo) za to ODGOVORNE.

 

Dovolj je zgodb, kaj vse so nam naredili, vzeli,.. čas je za zgodbo, kaj bomo naredile.
 

 

Ko vsi obupajo, ti ne obupaj,

ko vsi odidejo, ti ne odidi,

ko te vsi zanikajo, ti sebe ne zanikaj,

ko vse izgine, ti nikoli več ne izgini,

ko ti rečejo ne znaš, reci zmorem,

ko ti rečejo konec je, se ne vdaj,

ko ti rečejo boli me, reci pridi,

KER TI SI ŽENSKA. 

 

 

Branka Katarina Bilbija

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih