To ni moje delo, to je moje življenje

December 15, 2017

Veliko je ljudi v Sloveniji, t.i. ''duhovnih'' ljudi, ki jih moje delo moti. Iskrena beseda namreč zaboli, ker zapis piči v bolečo rano. In resnica ljudem odpira oči. Ljudem, ki so morda dolgo tavali v temi in iskali pomoč, vse, na kar pa so naleteli, pa jim je le izpraznilo žepe. In jih pustilo še bolj izgubljene na njihovi poti ter odvisne od teh duhovnih gurujev, ki danes vodijo duhovnost pri nas.

In čeprav veliko te negativne energije, ki je vsak dan naperjena proti meni, ne znam vedno uspešno odbiti, sem se odločil, da bom še naprej to počel.


Jezil ljudi, se morda sprašujete..?
Ne ne, govoril in pisal resnico..

''Urban, veliko ljudi v Sloveniji jeziš.
Ljudi, ki se ukvarjajo s področjem duhovnosti.
Ker so tvoje cene prenizke..'', mi je bilo rečeno nekaj časa nazaj.
''Ljudje se namreč s tem preživljajo, zato so tudi cene temu primerne.'', je bil zagovor, ko se nisem strinjal s tem. 

 

Vendar, tudi jaz se s tem preživljam in od tega živim

Pred dvema letoma sem pustil dobro službo in šel za svojim srcem. In ni bilo lahko vztrajati na tej poti vsak dan, se iz meseca v mesec boriti in vendar še vedno toplo besedo in nasvet nekomu, ki je šel še skozi močnejši vihar kot jaz, podeliti.
Vztrajati in kljub temu ustvarjati, pa ne iz potrebe ali zaradi pomanjkanja, temveč iz želje ter predvsem zaradi hvaležnosti, da lahko temu svetu nekaj lepega zapustim.

Saj je življenje tako zelo prijazno do mene in tako močno me ljubi

Zdrav sem in vsako jutro lahko pozdravim moje sonce.
Diham sveži zrak, svobodno lahko tečem po gozdu in pijem čisto vodo iz gorskega potoka. Streho imam nad glavo, prav tako dom in toplo posteljo in vsak dan vsaj en topel obrok. In ljudi, ki me imajo radi.
Vem, kako je, ko si ljubljen in kadar ljubiš. In vem, kako je, ko izgubiš.
Vem, kako je, ko hodiš v službo zaradi denarja in vem kako, ko v svojem delu uživaš.

Kaj to ni dovolj?
Saj imam pravzaprav vse..
Kaj nimam prav vseh razlogov, da sem srečen in hvaležen?

In to, s čimer se preživljam, ne samo da delam, pišem in govorim, ampak vsak dan tudi živim. Vedno bolj in bolj..

Nekateri verjetno mislijo, da sem malo nor - to mi je drugače kompliment.
Drugi se mi morda smejijo za hrbtom, ker sem drugačen od njih - jaz pa se nasmiham njim, ker so še vedno isti.
Tretji se proti meni borijo - jaz pa jim pustim, da zmagajo.
In danes me to niti malo več ne premakne ter ne vpliva name v smislu, da tega, za kar sem na ta svet prišel, ne bi več počel..

.. da prebudim sebe in morda še koga

Veste, ljudje se pravzaprav velikokrat niti ne zavedamo, da so naši možgani že popolnoma oprani in da živimo v sanjah nekoga drugega – kajti tako zelo so že oprani.
Tako še naprej služimo drugim in jih delamo še bolj bogate.
Sanjamo ponoči, ko bi morali počivati in spimo podnevi, ko bi morali sanjati - naše sanje.
Družba, v kateri živimo, nam prav gotovo ne omogoča, da bi se tega sploh zavedali.
Družba nam s svojim dnevnim programom meče ves čas pesek v oči in nas še bolj odmika od nas samih z neko kvazi zabavo. Mi pa sploh pomislimo ne več, da je z družbo morda kaj narobe. Saj smo mi pravzaprav del nje.
In če bi priznali, da je z družbo nekaj močno narobe, potem bi morali priznati, da je prav tako nekaj narobe z nami.
Ne, ne..

Tako sprogramirani smo že, da samo še slepo sledimo tistemu, kar je zunaj nas. Samo še zunanjosti verjamemo. 
Verjamemo samo še tistemu, kar je resnično.

Vendar, kaj pa je resnično?

Če govorimo o tem, kar čutimo, vidimo, vohamo, okušamo in slišimo, potem je resničnost samo električni impulz, kot ga zaznavajo naši možgani.
Ne verjamemo pa več sebi in nazaj do sebe, v svojo notranjost, sploh več ne znamo.
No, za to niti nimamo časa..

Na svojo notranjost, na svoje srce, na svoje sanje smo popolnoma pozabili

Mediji pišejo zgodbe, kot jim velevajo lastniki – ne uredniki..
Politiki se odločajo, kot jim narekuje kapital, ki jim daje moč – ne po svoji vesti – že zdavnaj so jo namreč izgubili.
Ljudje se odločajo za partnerje na podlagi stopnje uspeha, zaslužka, varnosti in navezanosti .. predvsem pa zaradi strahu, da ne bi bili sami – namesto, da bi poslušali svoje srce.

Ljudje mislijo, da poslušajo svoje srce, vendar žal velika večina ljudi sploh ne ve, kako glas srca zveni.

Kako le?

Če želiš slišati glas srca, se moraš umakniti v tišino – velika večina ljudi pa si tega ne upa, tega ne zna.. Kako naj torej človek sliši glas svojega srca, če pa je ves čas okoli njega prisoten hrup v njegovi glavi in hrup sveta?

Za svoje službe se odločamo na podlagi tega, koliko bomo zaslužili – namesto, da bi se vprašali ali bomo s svojim delom svet morda vsaj malce razbremenili.
Odločamo se za življenje, ki pa je znotraj nas prazno, saj ves čas razmišljamo in iščemo zunaj sebe, kako ga bomo napolnili.

 

Strah!! In naša napačna prepričanja..

.. pa so razlog, zakaj ne moremo živeti takšnega življenja, kot si ga želimo. In ker naša prepričanja niso uglašena s tem, kar mi resnično smo, v svoji zunanji resničnosti vsak trenutek znova manifestiramo ta nesoglasja in dvome, ki so znotraj nas. In točno to ustvarja in postavlja zidove omejitev, ki nam preprečujejo, da bi videli pravo pot.

 

''Vendar, kakšna pa je prava pot'', se morda sprašujete.

 

Slediti moramo svoji strasti, tistemu, kar nas resnično osrečuje - brez, da bi pričakovali karkoli v zameno. Šele potem bomo vedeli tisto, kar moramo vedeti in kadar moramo vedeti - vse pride ob svojem času, ko smo na to pripravljeni. In takrat bomo dobili točno tisto, kar potrebujemo – niti trenutek prej, niti kasneje. Vse poteka v popolni sinhronizaciji. In vse pride do nas takrat, ko bomo sposobni videti ''tisto'' in ko bomo znali iz ''tistega'' potegniti najboljše za svoj razvoj.
Vendar najprvo moramo premagati svojo najbolj omejujočo preizkušnjo - strah pred neznanim.

 

Mi ne verjamemo tistega, kar vidimo .. temveč vidimo tisto, kar verjamemo..

Morda nekateri mislite, češ, kaj se sploh trudiš. Svet je velik in sveta ne moreš spremeniti. Tega se dobro zavedam in tega danes niti ne poskušam. Zavedam pa se, in dokazov imam veliko, da ko postopoma, korak za korakom spreminjam sebe in se nagibam k temu, da vsak dan postajam boljši človek, da s tem morda dajem komu zgled, da začne tudi ta človek na stvari in dogodke, na sebe in na svet gledati danes drugače.
In če morda pomagam enemu človeku, da bo zaradi mene in mojega poslanstva postal še boljši; da se bo še bolj cenil, se spoštoval ter se imel rad - potem sem svojo nalogo tukaj izpolnil.

Zato se danes vprašajte - kaj bi se zgodilo, če bi vsak izmed nas v sebi imel to vodilo?

Da naredi svet s svojimi dejanji, morda besedami, glasbo, plesom ali izdelki lepši prostor za vse, ki smo tu in za vse, ki še prihajajo za nami.
Kaj mislite, kaj bi se zgodilo, če bi ljudje s tem zavedanjem hodili skozi življenje?

 

Sam prosim Njega vsak dan, da naj bom vreden naloge, ki mi jo je zaupal,
saj če On ne bi vame verjel, kaj mislite, da bi bil jaz danes tukaj?

Zato prosim Njega vsak dan, naj se Njegova ljubezen do nas
v vsakem trenutku dneva in noči preko mene razliva na vse ljudi..

 

Urban U.


 

 

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih