Hej, koliko časa pa že ti trpiš?

November 19, 2017

Veliko ljudi me vpraša: ''Pa misliš, da je prebujenje možno brez trpljenja?''

Veste, vse moje delo .. vse to, o čemer pišem in govorim in kar delam in vedno bolj tudi živim, je z enim razlogom - ljudem želim v življenju kakšno stvar olajšati in jih spodbuditi, da bi se bolj spoštovali, se cenili in sebe zopet ljubili.

Želim jim pokazati, naj sebe iščejo v sebi. Naj bodo pozorni na svoje besede in na svoja dejanja, predvsem pa naj bodo pozorni na svoje misli.
 


Misli so namreč najmočnejša energija

Misli so začetek vsega, kar je. In tega se ljudje premalo zavedamo. Kajti če bi se tega res zavedali, potem bi prekleto močno pazili, kakšne misli pošiljamo vsak trenutek dneva v svet. Še bolj pa, kakšne misli MI mislimo o sebi.

 

Vedno bolj spoznavam, ko se srečujem z ljudmi na svojih delavnicah ter individualnih srečanjih, da prebujenje oziroma zavedanje ni možno, brez da človek najprej ne okusi trpljenja in bolečine. Življenje nas dejansko mora spraviti na kolena.

In to razumem, kajti tudi sam sem moral skozi to izkušnjo, dokler nisem spoznal, da trpljenja pravzaprav več ne potrebujem. In ko sem to spoznal, sem ga preprosto odvrgel, saj me je preveč bolelo, ko sem se ga ves čas oklepal in se z njim identificiral.

 

Zato danes niti slučajno ne obsojam tistih, ki se še niso pripravljeni odločiti zase in ki se še vedno smilijo samim sebi, se ves čas pritožujejo in čakajo, da ko se bo pa spremenil svet in ko se bo spremenil njihov partner - da se bodo takrat spremenila njihova življenja. Čeprav se toliko časa ne bo nič spremenilo, dokler oni ne bodo nečesa spremenili.

Kajti moč spremembe je v nas in šele ko se v sebe potopimo, jo tam najdemo

 

Včasih mi je ob tem hudo, vendar tega ne jemljem osebno in čeprav se trudim, da bi morda preprečil kakšno razočaranje ali napako, se danes zavedam, da te moči nimam. In prav je tako. Kajti le skozi napake in bolečine, skozi trpljenje in iluzije se en dan ljudje morda celo - naučimo.

Najprej izpit - lekcija sledi potem..

 

Zato vse tiste, ki niso pripravljeni pogledati vase in so jim moje besede ''kr neki'', popolnoma razumem in njihovo odločitev spoštujem, vendar v njihovi bližini težko vztrajam in ostajam. Kajti tiho več ne morem biti, saj bi to pomenilo, da podpiram tisto, kar delajo, čeprav pri tem ljudje veliko jočejo.

Verjamem pa, da se moje besede morda slišijo dobro, vendar jih v istem trenutku ljudje, ki še spijo, pozabijo ali preslišijo in nadaljujejo svoje življenje točno tako, kot so ga živeli včeraj. In še vedno trpijo.
 

In ker so njihove misli ves čas misli preteklosti, bodo z njimi jutri ustvarili samo še več - hm, preteklosti
 

Preteklost je zanimiva stvar. In prepričan sem, da je vsakega izmed nas vsaj malce zaznamovala, le redki pa so tisti, ki ji niso dovolili, da bi jih določala v sedanjosti.

Veste, karkoli se je v naših življenjih zgodilo, lepega ali malo manj lepega, je sprožilo neko čustvo. In to čustvo je tisto, ki je po navadi spremenilo naše obnašanje in vplivalo na naše razpoloženje. Temu bi lahko rekli stanje našega počutja ali naša volja. In če ne vemo, kaj s tem narediti, potem to vpliva na naše življenje.

Seveda, če se nam zgodi lepa stvar - super, naj le traja. Malo manj super pa je, če je tisto, kar se nam je zgodilo, manj lepo..
In to lahko traja od nekaj ur pa do nekaj dni.

 

''Hej, kako si?''

''Ma pusti me, jezna sem..''

''Zakaj? Kaj pa se je zgodilo?''

''Mož me je zapustil in se preselil k svoji tajnici - pred tednom dni..''
 

Razumljivo. Jeza, verjetno malce žalosti, razočaranje, ljubosumje, .. seveda strah.

Vendar, če ne vemo, kaj s tem čustvom narediti, lahko ostane z nami ne samo nekaj dni, temveč celo nekaj mesecev, morda célo leto.
To potem postane naš temperament.

 

''Ej, kaj pa je z njo, da je tako jezna ves čas?''

''Ah, pusti jo. Takšen je njen temperament.''

''Kaj pa se ji je zgodilo?''

''Kaj ne veš? Mož jo je zapustil in se preselil k tajnici - pred letom dni.''
 

Pred letom dni, a ona še vedno ne ve, kaj narediti s tem čustvom, ki se je sprožilo zaradi tega neljubega dogodka.

Ampak to lahko traja še dve leti, morda pet, tudi 10 ali 15 in sčasoma to lahko postane - osebnost.
 

Osebnost je skupek naših misli, občutkov in dejanj
 

Če vseh teh čustev, ki so se tekom let v našem življenju nabirala v nas, ne želimo pogledati ter z njimi nekaj narediti, potem jih samo nalagamo enega na drugega in mi postopoma postajamo tisto, kar se nam je zgodilo toliko in toliko let nazaj.
 

Ne verjamete?

Bodite iskreni do sebe in poglejte malce v svojem življenju nazaj.
Ste res vse, kar vam je bilo morda storjeno, izpustili?

 

In če sedaj želimo spremeniti našo osebnost, ki je pravzaprav le skupek naših nepredelanih čustev preteklosti, moramo mi najprej spremeniti naše misli, naše občutke ter naša dejanja.

Nobene potrebe pa ni, da hodimo nazaj in podrobno analiziramo vse te stvari, saj bodo prebudile samo še več bolečine. In če ne bomo vedeli, kaj z njimi storiti in če ob sebi ne bo imeli nekoga, ki bi nas skozi to vodil, potem bomo težko živeli naše življenje v miru in radosti.
Namesto tega se jih skušajmo samo zavedati, poglejmo jih, potem pa jih izpustimo ter se od njih poslovimo, saj je življenje z njimi za nas pravzaprav boleče.
Kaj ni res?

 

Vendar pa ljudje ne želijo izpustiti..

 

.. ker so od vseh teh občutkov, ki so znotraj njih, odvisni. In ta odvisnost je popolnoma ista, kot je odvisnost od droge.

Telo je njihov nezavedni razum in telo se namesto njih odloča, kaj bodo vsak dan mislili in občutili. Telo in celice v telesu ves čas dobivajo ''hrano'' v obliki nevropeptidov, ki pa so pravzaprav samo naša čustva (kemikalije), ki potujejo po telesu in ''zadovoljujejo'' receptorje v celicah. In če je celica nekemu peptidu izpostavljena več in že dolgo časa, potem ne bo zadovoljna, kadar ji bomo mi to njeno ''hrano'' odvzeli.
In ker potrebuje točno ta peptid, da jo izpolni, bo naredila vse, da ga dobi.

 

Sedaj pa si skušajte predstavljati, kaj se zgodi, če je ta peptid, to čustvo (ta kemikalija) pravzaprav jeza. Ali pa žalost. Ali pa smiljenje samemu sebi. Ali pa občutek krivde.
Ali pa obsojanje. Ali pa ljubosumje.

 

Si predstavljate?

Telo, kot naš nezavedni razum, bo naredilo vse, da izzove zopet točno takšno situacijo, ki bo zbudila točno ta čustva - te peptide. Če pa telo te situacije slučajno ne bo moglo sprovocirati, pa se bo lahko to celo izmislilo. Kajti:

 

''Naši možgani ne znajo ločiti med situacijo ali izkušnjo,
ki se je zgodila in je sprožila določeno čustvo ter med čustvom,
ki ga je sprožila naša misel.
Za naše možgane in za telo je to popolnoma enako.''


 

Sedaj pa bodite do sebe iskreni in še enkrat poglejte svoje življenje

 

Prepričan sem, da vsak, ki to bere, pozna vsaj nekaj ljudi - morda sosedov, znancev, sodelavcev, družine v končni fazi, ki živijo tako. Morda nekateri živite tako sami?
Življenje živimo s čustvom, ki ga je sprožila neka situacija ali izkušnja, ki se nam je zgodila toliko in toliko let nazaj. Kaj ni grozno?

 

Jaz poznam kar nekaj takih ljudi, ki ne bodo izpustili tega čustva, saj so od njega tako odvisni, da v nasprotnem primeru ne bi sploh vedeli, kdo dejansko so - brez tega čustva. S tem, kar se jim je nekoč pred davnimi leti zgodilo, so se identificirali in tisto je postalo del njihove osebnosti.

Kaj bi bilo, če bi to danes izpustili?

Kaj mislite, bi se razbremenili?
Pa zraven morda še koga drugega..

 

Mi danes to lahko storimo!
 

Danes imamo znanje, da se tega lahko lotimo zelo uspešno in da od tega trenutka mi izberemo, kdo bomo, kako se bomo počutili in kako bomo živeli. Vendar, če človek to želi storiti, mora biti trdno odločen, imeti mora res močno željo ter namero, poleg tega pa mora biti naveličan tega, da je naveličan vedno enega in istega - že toliko let. In da bi končno rad prenehal životariti in bi rad začel živeti.
 

Ko se človek namreč odloči zase in ko začenja izpuščati vse, kar mu več ne služi, kar ga bremeni in kar ga v življenju le teži, takrat bo s tem svojim obnašanjem ali bolje rečeno s svojim odnosom do sebe, do ljudi in do sveta, začel vidno ter nevidno vplivati na svojo okolico. Okolica bo to začutila, največkrat bodo to začutili vaši najbližji.

In ali mislite, da jim bo prav?

 

Prav imate, niti slučajno jim ne bo..
Kajti s tem boste tudi njim spodnesli tepih izpod nog, saj ne boste več tolerirali tistega, kar ste morda tolerirali do sedaj. Ne samo sebe, tudi njih boste vrgli iz te cone udobja in s tem se zagotovo ne bodo strinjali.  

Ker pa smo ljudje vzgojeni tako, da radi malce (po)trpimo in da nam je velikokrat celo bolj mar, kaj si drugi mislijo o nas in kako nas drugi vidijo kot, kaj si delamo sami, tega raje ne storimo. In zaradi razloga, da ne bomo koga prizadeli, raje prizadanemo sebe - vedno znova in znova in znova.
Koliko časa še?

In ta čustva, ki se znotraj nas samo nabirajo in nas bremenijo, povzročajo nemir v nas. In potem lepega dne morda zbolimo, morda celo znorimo. Potem pa se  prepričujemo in ''tolažimo'', da te bolezni prihajajo od zunaj in prav tako iščemo načine zunaj nas, da jih pozdravimo. Vendar se ne zavedamo, da zdravimo samo posledice, z vzrokom pa se soočiti ne upamo, saj bi nas preveč bolelo.

 

Trdim namreč, da je jeza, ki je v ljudeh prisotna in ki jo vedno bolj vidim v njihovih očeh (čeprav maska obraza skuša kazati drugačno sliko), le jeza, ki jo ljudje čutijo do sebe. Saj se globoko v sebi zavedajo, da bi lahko že pred časom storili marsikaj drugače, da bi stopili ven iz tega gledališča življenja, pa tega niso upali.
In ta jeza ni nič drugega kot transformiran strah, ki je svojo obliko le spremenil.

 

Če želite biti v življenju srečni, morate zanj prevzeti odgovornost
 

Ljudje se ne upajo zazreti v nebo, v svoje sanje - saj bi nemara nekega dne lahko poleteli in tudi sanje bi se jim lahko uresničile.
Tega se ljudje bojijo - sreče in svobode.
In tisti, ki si upa biti srečen in svoboden, mora biti izjemno pogumen, saj se dobro zaveda, da prevzema odgovornost v svoje roke, ter da mu bodo v družbi to ves čas skušali odvzeti.

In vse te negativnosti, ki jih ljudje občutijo, pa niso v svetu, ki nas obdaja, temveč so v nas. In čeprav ves ta čas te negativnosti (ki niso resničnost, ki jo imenujemo življenje) skušamo popraviti in spremeniti, ne moremo doseči pozitivnega rezultata, dokler se ne ozremo vase in z delom pričnemo na sebi - od znotraj.
 

 

Kajti resnično lahko spremenimo samo sebe, tako,
da se zavemo vseh občutkov, ki so del nas
in nas morda v življenju obremenjujejo.

 

 

Svet je takšen kakršen je in nobenega smisla se nad njim nima jeziti, se pritoževati ali ga kakorkoli skušati spreminjati ali preoblikovati. In če ima svet kot tak vpliv na naše razpoloženje, potem mu mi dajemo moč, namesto, da bi samo spremenili naše misli ter naš odziv, ki je rezultat le-teh.
Zavedati se namreč moramo, da s svetom ni prav nič narobe.

 

 

Svet je takšen, kakršen je.
Le naš odnos do njega pa ga dela takšnega,
da v njem ali uživamo ali pa trpimo..

 

 

Družba tega vsekakor ne sprejema, saj bi to pomenilo, da bi morali prevzeti odgovornost za vse, kar se nam dogaja, tega pa ne želimo. Saj je toliko lažje namreč za svojo nesrečo kriviti druge, kot pa odgovornost prevzeti v svoje roke ter za temi odločitvami stati.
 

In tako ljudje raje ostajajo v nesrečnih situacijah in upajo, da se bo situacija nekega lepega dne sama od sebe razrešila. Vendar se ne zavedajo, da ne more nihče ničesar storiti namesto njih, razen njih samih. 
 

''Kaj storiti,'' se morda sprašujete?

 

V kolikor si najprej ne boste priznali, da vaše življenje morda ni to, kar svetu (in sebi) govorite, tega ne boste mogli spremeniti. Preprosto, še bolj se boste slepili, si zatiskali oči in tisto, kar je v vas resnično, zanikali. Vedno, kadar pa zanikamo sebe, pa zanikamo to božjo esenco, ki je od nekdaj v nas.
In vse dokler se ne bomo odločili, da želimo s svojim življenjem nekaj narediti .. dokler se ne bomo odločili, da želimo izpustiti tisto, kar nam povzroča samo trpljenje in bolečino in nam ta trenutek ne daje sreče in radosti, ne bomo zmogli storiti koraka naprej.

Vse je odvisno samo od nas ter od našega odnosa, ki ga imamo do vsega, kar se nam dogaja ali nam tako ali drugače prihaja nasproti. In šele ko smo pripravljeni to sprejeti ter iz te drame izstopiti, lahko pričakujemo, da se bodo naša življenja spremenila. Vse drugo je samo utopija.

Zato si najprej priznajte, da ni vse čisto tako, kot ste si želeli in da imate moč, da to še danes spremenite

Ne verjamete?
Samo odločite se. In zaupajte, da je za vse že poskrbljeno.

Presenečeni boste, ko boste videli, kako se življenje odzove, ko mu pokažete, da mislite resno in da ste pripravljeni. Takrat vas življenje podpre.
Priznam pa, da se morda ne odzove vedno na načine, kot smo si mi predstavljali, da bi bilo dobro za nas, vendar pa vseeno po nekem času vidimo, da je vse prav.
Kajti velikokrat smo mi tisti, ki menimo, da najbolje vemo, kaj je za nas dobro in kaj naj bi bilo prisotno v naših življenjih ter seveda s kom bi morali biti, da bi bili srečni in radostni ter, konec koncev, da bomo delali tisto, kar nas najbolj veseli.

Vendar pa mi verjemite - življenje vé bolje, kaj je za nas dobro in čeprav včasih ne razumemo ravno najbolj, zakaj nas pelje po določenih poteh ter zakaj se nam dogajajo določene stvari, vedno na koncu vidimo, da je bilo vse prav in da smo skozi vse to imeli možnost, da se povzdignemo, zrastemo in stopimo v svojem življenju naprej.

Življenje nas ljubi, začnimo življenje ljubiti tudi mi.

 

''Mirno morje ne naredi izkušenega mornarja.''
(Afriški pregovor)

 

Urban U.

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih