Življenje ljubi pogumne ljudi

November 5, 2017

''99% ljudi se nikdar ne spremeni..'', mi je rekel oče, ko sva se par dni nazaj pogovarjala o pogumu. Povod za to temo je bila zapestnica, ki sem si jo podaril in na kateri piše: ''FORTIS FORTUNA ADIUVAT'', kar pomeni: ''ŽIVLJENJE LJUBI POGUMNE LJUDI''.
Stavek, ki mi ga je pred sigurno 17 leti ali več povedal prav on, me je spremljal skozi moje odraščanje od malce izgubljenega (in takrat razočaranega) študenta do odraslega moškega, ki danes sledi svojemu srcu in je našel svoj namen v življenju - morda tudi zaradi tega stavka.

 

Priznam, da takrat nisem dobro razumel, kaj je oče s tem stavkom skušal doseči, vendar sem nekje v sebi čutil njegov močan pomen. Ves čas sem ga podzavestno nosil v sebi in niti pomislil nisem, ali mi bo sploh kdaj koristil. Do nedavnega, ko sem pravzaprav ugotovil, da sem se zadnjih par let ravnal prav po tem stavku in da danes pravzaprav živim točno to, kar sem si toliko časa želel.

Vendar sem bil najprej primoran sebe spremeniti, če sem želel to življenje resnično živeti, ne pa samo v službo hoditi, odplačevati kredit, imeti ženo in otroka ter na koncu v objokovanju, da nisem sledil svojemu srcu in sanjam, umreti..

Ne, jaz sem želel živeti ter v življenju peti in igrati, ne pa samo po glasbi drugih plesati

 

Veste, samo eno življenje imamo in skrajni čas je, da ga začnemo živeti, namesto, da čakamo in pričakujemo, da se bo v življenju nekaj spremenilo samo od sebe, da si bomo dovolili biti srečni. Ljudje pa se kljub temu védenju ne želimo spremeniti - ljudje želimo samo obliž na rano.
In čeprav se dobro zavedamo, da si sami vso to mizerijo kreiramo, tega ne želimo slišati. Ker bi si skozi to morali priznati, da smo se toliko časa motili ter v iluziji živeli - po nareku drugih, sebe pa nismo sploh upoštevali. Zato raje zmajujemo z glavo, si zatiskamo oči in se proti resnici borimo. Trošimo energijo in zapravljamo svoj dragoceni čas, pri tem pa se ne zavedamo, da nam nihče ni dolžan ničesar.

 

Življenje pa teče mimo..

 

Pred nekaj leti sem se odločil, da bom korenito spremenil svoje življenje in da bom iz sebe nekaj naredil. Pa ne v smislu, da bom postal nekdo - saj že sem NEKDO, le da tega še ne vidim - temveč v smislu, da želim v ta svet nekaj prispevati.
Da želim temu svetu nekaj dati in da ga morda naredim še lepši prostor za vse tiste, ki pridejo za mano.

In ni se mi šlo toliko za to, da bi bil srečen ali slaven ali uspešen ali bogat - saj je vse to povezano z zunanjostjo - temveč, da najdem svoj namen tukaj na zemlji in da ta dar delim naprej.

 

Takrat se nisem sicer dobro zavedal, da če želim doseči to, da se bom moral najprej marsičemu odpovedati. In najprej sem se moral odpovedati stari verziji samega sebe - tistemu, kar sem bil včeraj, da bi lahko postal tisto, kar sem si za sebe želel jutri.

 

Sliši se tako preprosto. Pa je res tako?

 

Ko se človek odloči, da bo v svojem življenju naredil korenito spremembo (in čistko), mora biti res naveličan, da je vsak dan ista pesem. Pa ne samo, da je naveličan, na bruhanje mu mora iti, da je danes zopet tako, kot je bilo včeraj.

Velikokrat človeka k temu dejanju spremembe ''spodbudi'' močna bolečina, ki pa je naš največji učitelj, pa čeprav njegovega nauka ne želimo slišati. Saj bo bolje, si mislimo, saj se bodo stvari uredile. Mi pa po starem zopet naprej. Vendar pa se pri vsem tem ne zavedamo, da svojo moč ves čas mečemo stran od sebe, kajti -
''NIHČE NE MORE NIČESAR STORITI NAMESTO NAS - RAZEN NAS SAMIH..''

 

No, seveda se včasih lahko zgodi kaj nepredvidljivega in tudi prijetnega in naše življenje takrat zopet dobi smisel - za kratek čas.

Morda se na sveže zaljubimo, dobimo drugo službo, gremo na potovanje, morda zadanemo loto, ..

Da, vse je mogoče.
Vendar se ljudje še vseeno ne zavedamo, da če se spremeni samo naš zunanji svet in četudi se uresničijo naše želje, da se znotraj nas še vedno ne spremeni popolnoma nič.
In ta moč, ki je v nas in ki se ji odpovedujemo, pa je pravzaprav naš pogum, ki nam lahko pomaga, da začnemo hoditi proti naši spremembi z malimi koraki, ki pa dan za dnem postajajo večji. In ta pogum znotraj nas je tisto nekaj, s čemer življenju sporočamo, da smo pripravljeni res zaživeti.

Ter da smo se seveda pripravljeni soočiti z vsem tistim, kar nas čaka.

 

Kako pa je bilo pri meni?

 

Marsikdo, ki me spremlja, ne ve prav točno, kdo sem, od kje prihajam ter kaj sem prej počel. Kar naenkrat se je od nekod pojavil mlad moški, ki je na Dobri misli začel deliti svoje občutke, mnenja - svoje misli in besede.

Življenje nikdar ni bilo kruto do mene - prej nasprotno, vedno sem imel streho nad glavo in nekaj za v lonec. Še več, zdrav sem in imam izobrazbo, za katero se hvaležen svojima staršema, da sta mi jo omogočila. Prav tako imam tudi kar nekaj izkušenj, ki sem jih dobil skozi svoje delo in življenje.

Delal sem marsikaj - od res napornih in umazanih fizičnih del, do zelo dobro plačanih projektov. Poznam veliko stvari, vendar si upam reči, da mi nič ni bilo dano. Vrata sem si moral odpirati sam in velikokrat so mi jih pred nosom zaloputnili zaradi odnosa, ki sem ga imel do sveta.

Takšen kot sem - izredno občutljiv - se v tem svetu nisem ravno najbolje znašel. Nisem znal manipulirati, ljudem lagati ali taktizirati in velikokrat sem storil marsikaj proti sebi, da bi ustregel drugim. Seveda vse na mojo škodo.

Marsikaj sem poskusil in se trudil, da bi mi uspelo - žal, velikokrat neuspešno. In ker nisem vztrajal in ker nisem želel biti vsiljiv, sem raje odnehal.
Morda je bilo to prav, morda ne - tega ne vem.

In dokler nisem našel sebe, nisem vedel, kaj je tisto, kar želim početi.
Šele po nekem času pa sem se zavedel, da pravzaprav že delam tisto, kar me najbolj veseli, saj že kar nekaj let to strastno in vztrajno počnem in niti ne razmišljam, da to moram delati. Enostavno si to želim.
In ravno Dobra misel je botrovala k temu, da sem se v nekem obdobju svojega življenja odločil poslušati svoje srce. Pustil sem dobro službo in začel še bolj slediti sebi.

 

Lepa zgodba, lepo se bere. Vendar, ali je bilo res tako lahko?

Takrat pa se je težko šele začelo. Do takrat sem namreč menil, da ko začneš slediti sebi in hoditi po svoji poti, da ti življenje pride nasproti in te objame kot zmagovalca. Vsaj vsi so o tem pisali in govorili na način, kot da je to tista edina resnica. Pozabili pa so omeniti, da do tega ne prideš čez noč.

 

Brez poguma mi na tej poti ne bi uspelo, saj bi se obrnil in se vrnil tja, od koder sem prišel.
 

Pogum pa je tisto, ki je v tebi, ko vztrajaš, kljub temu, da ne veš, ali delaš prav ali ne.
Kljub temu, da nimaš nobenega rezultata, ki bi ga lahko pokazal .. nobenega zagotovila, da res hodiš svojo pot .. nobenega, ki bi te spodbujal in te bodril, da hôdi .. pa ti hodiš vseeno.
Kljub temu, da tavaš po temnih hodnikih in da se zaletavaš v ovire, ki si jih na svojo pot, kako ironično, postavljaš sam.
Kljub temu, da trkaš na vrata, pa nimaš pojma, ali je sploh kdo za njimi.
Kljub temu, da se ti smejijo za hrbtom in te opravljajo, pa jim ti naslednji dan pogledaš v obraz in plačaš kavo.
Kljub temu, da ne veš, kako boš preživel naslednji dan / teden / mesec, saj so stroški vedno višji, v denarnici pa imaš še 20€.
Kljub temu, da pride dan, ko ni nobene svetle lučke v tvojem življenju in da nimaš nikogar, ki bi te poslušal, ti posodil ramo in te samo objel.
Kljub temu, da greš v tistem obdobju sam skozi trnje in blato, skozi temo in nevihto, pa vseeno poslušaš prijatelja ali prijateljico ali pa popolnega neznanca, ki je v težavah in mu nameniš besedo ali dve - da ga opogumiš.
In kljub temu, da se sprašuješ vsak dan ali ima življenje sploh smisel, zbereš zjutraj pogum, se zabašeš v rit in najdeš tistih pet stvari, za katere si hvaležen. Na tem si potlej dan zgradiš in se odplaziš življenju nasproti.

Brez poguma in zaupanja v življenje tega danes ne bi bilo..

 

Veste, ko ste na križišču svojega življenja, imate dve možnosti -
ali boste ostali poraženci, se še naprej smilili samim sebi

in življenje ter preteklost krivili za svojo nesrečo,
ali pa se boste nad vse to povzdignili,
se mu zahvalili, ker vam je dalo izkušnjo
in stopili naprej kot zmagovalci.
Odločitev je pravzaprav samo vaša.
Bolečina in trpljenje tudi..

 

 

 

Življenje ljubi pogumne ljudi

 

Kadar v svojem življenju ne veš, kaj bi, takrat se usedi in začni delati na sebi. Karkoli poznaš, karkoli si prebral ali morda kje slišal - samo usedi se in prični. Vendar ne samo danes, ker ti je morda hudo, jutri, ker je vikend, pa boš zopet zašel na stare poti. V staro družbo - v stare navade - v stara obnašanja - v stare odločitve - v stare občutke. In ti občutki ti bodo govorili, da je prav, ker si se tako odločil, ker se boš počutil dobro.
Vendar ne bo prav - samo poznano bo.

Vsak dan.
Vsak dan se usedi in si nameni nekaj trenutkov, da zaslišiš glas svojega srca.

Da zaslišiš svojo dušo, ki ti šepeta.
Vsak dan se odstrani od impulzov družbe, odstrani se od svojega razuma in pojdi v tišino.
Kajti tam dobiš odgovore, ki v tebi od nekdaj obstajajo.
Ki se v tebi ves čas porajajo.

Pokaži življenju, da si pripravljen.

Pokaži mu, da se ne bojiš.

Pokaži mu, da si vztrajen in da si vreden tistega, kar si želiš.
Pokaži mu, kako daleč si pripravljen iti v sledenju svojih sanj.

Pokaži mu, kaj vse si pripravljen storiti.

Si se pripravljen odpovedati svojemu staremu jazu ter izpustiti tisto, kar te boli?

Kajti le potem, le potem te življenje nagradi..

 

Urban U.

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih
Spremljaj
  • YouTube Social  Icon
  • Facebook Classic