Zavedanje - zavedanje, zavedanje, zavedanje..

July 11, 2017

Če ti pravijo, da nekaj ni mogoče, je to le zaradi tega, ker ni bilo mogoče za njih..
Če ti pravijo, da moraš v življenju potrpeti, je to le zaradi tega, ker sami niso imeli dovolj poguma, da bi svojemu srcu sledili..
In če ti pravijo, da je življenje kruto in težko, jim verjemi, da za njih res je - potem pa jim pokaži, kako močno življenje ljubiš ti..

 


Včasih še vedno ne morem verjeti svojim očem in ušesom, čeprav danes vse to, o čemer nameravam pisati, razumem..

Nekateri ljudje še vedno namreč čakajo, da bo v življenju nekdo nekaj naredil namesto njih, saj se sami spremembe bojijo kot mačka vode.
Ljudje jočejo, trpijo, tlačijo svoje občutke, se od njih obračajo proč in si natikajo tisočero različnih obrazov ter uporabljajo razne distrakcije in od sebe bežijo, da bi prekrili to bolečino, občutek nemoči ter nezadovoljstva znotraj sebe. Ker si enostavno ne upajo stopiti iz tiste preklete cone, ki pa sploh ni več udobna.
Svojo nemoč, bolečino in frustracije skušajo pred svetom in pred sabo skriti, všečkajo modre misli in objave, a sami vsemu temu, kar berejo vsak dan, niso prišli niti na tisoč kilometrov blizu. Ker še vedno ne dojamejo tiste ene in edine resnice:

''Bodi TI sprememba, ki si jo želiš v svetu..''

 

Nedolgo nazaj mi je reklo neko dekle: ''Včasih se sprašujem, zakaj se nisem prej za sebe odločila? Zakaj se nisem prej prebudila? Seveda imam pred seboj še skoraj celo življenje, pa vendar.. Kako drugače bi vse bilo.''
 

Ali moramo ljudje res čakati do zadnjega, da se nam nekaj zgodi, dokler se ne odločimo vsega izpustiti ter življenju zaupati, da ima za nas plan?
Ali moramo res zboleti in ali nas mora življenje res tako zelo udariti po glavi, da se prebudimo in odločimo - končno zase.

Da, verjetno se to mora zgoditi..

 

Krčevito se v strahu oklepamo bednih služb, namesto, da bi začeli iskati naše poslanstvo. Jočemo se in se pritožujemo, pa vseeno ostajamo v bolečih odnosih in raje še malce potrpimo, kot pa da bi se odmaknili stran od bolečine, ki jo vse to povzroča. Stran od odnosa, kjer ni več ljubezni in je verjetno sploh nikdar ni bilo. In bi zaživeli - res zaživeli..
 

Čakamo, (po)trpimo in .. umremo?
In potem v naslednjem življenju zopet znova..
Koliko časa še?
Koliko življenj še?
Se res ne spoštujemo?

 

Prav tako se krčevito oklepamo naših starih in preživetih vzorcev in prepričanj - ker so nas tako naučili. In ker je tako prav..


Prav?
 

Morda je bilo kakšnih 50 let nazaj ''prav'', da mora ženska pospravljati, kuhati in skrbeti za otroke, medtem ko moški seveda lahko hodi naokoli in počne, kar ga je pač volja.
Se vi hecate..?

 

''Prav'' je bilo tudi, da je ženska moškemu ''dala'' kadarkoli si je on tega zaželel. Drugače so bile batine.
Ne verjamete?
Preberite ''Ogenj, rit in kače niso za igrače'', pa mi potem povejte.

 

''Prav'' je bilo marsikaj in žal mnogo moških danes še vedno živi v tej ideji ženske gospodinje, medtem ko sami harajo naokrog. Včasih so domov prinesli vsaj dinarčke, danes samo še umazano perilo, ki ga niti oprati ne znajo sami, kaj šele, da bi si zlikali srajco - saj je to za njih prej počela mama.

Le od kje, se sprašujem, imajo potem tak vzorec? Hm!
 

Halo ženske, zbudite se!

Zakaj še vedno dovolite takemu moškemu, da spi poleg vas in da vas ima pod kontrolo? Se ga res bojite? Ali se bojite, da bi ostale same? Da ne bo več varnosti..
Pa to - je to varnost?
Ah, dajte no.
Resno..?

Raje še malce (po)trpite, tako kot so (po)trpele vaše mame in počakajte, da bo otrok odrasel .. da vas bo partner psihično uničil, morda tudi fizično poškodoval.
Potem, ko pa boste stare 50 ali 60 ali 70 let, pa boste začele izpolnjevati svoje sanje in hrepenenja, katera ste morala potlačiti in nanje zavoljo drugih pozabiti. Ker se ne sme .. kaj bodo pa ljudje rekli.
Seveda, bodite raje tiho in potisnite ta hrepenenja še globlje vase ter nase pozabite. In naredite tako, kot je - ''prav''..

Kje je vaša volja do življenja?
Ali še vedno spite - ali sploh življenje živite?

 

Jočem, ko to pišem..
 

Svet se je v zadnjih 30 letih močno spremenil in z razvojem tehnologije nam je postalo tako udobno, da smo prenehali čutiti. Vodeni smo, pa se tega sploh ne zavedamo. In mislimo, da imamo svobodo.
Sploh vemo, kaj je to svoboda?
To, da gremo na volitve..?

 

Kaj pa svoboda duha? In kaj pravi tvoja duša?


''Življenje je gostija, žalostno pa je, da je večina ljudi na smrt lačna. In obdani smo z veseljem, srečo, z ljubeznijo, pa se večina ljudi tega sploh ne zaveda.''

Anthony de Mello
 

Kako zanimivo je gledati ljudi, ko jih pravzaprav nihče več sploh v nič ne sili. Saj bodo ljudje zaradi vseh teh programov lažne realnosti naredili vse, da ostanejo znotraj rešetk. V zaporu tako ostajajo prostovoljno in niti ne vedo, da so v njem.
Ljudje mislijo, da so svobodni, v resnici pa so jim možgani oprani do te mere, da v to nikdar niti ne podvomijo. In potem, ko jim je dana možnost, da izkusijo svobodo, tega ne storijo. Saj bi bilo potrebno nekatere stvari v življenju spremeniti. Predvsem njihove predstave, ki so jim tako zelo prirasle k srcu, da so zanje pripravljeni celo umreti in se na smrt skregati, čeprav so jih prevzeli od drugih in sploh niso njihove.

Ne verjamete?
Poskusite in njihove predstave ''napadite''. In samo opazujte, kako ljudem kar sapo zapre, kako reagirajo čustveno in so pripravljeni umreti za idejo, ki pa sploh ni njihova.

 

Ljudje se bojijo sreče!

Ljudje se bojijo svobode, saj podzavestno vedo, da to zahteva polno odgovornost in veliko poguma; saj vedo, da jim bo družba to srečo skušala odvzeti. Ker družba ni srečna. In pri tem sploh ne gre za to, da se ljudje bojijo neznanega - v resnici se bojijo izgubiti tisto, kar jim je znano. Pa čeprav jih tisto boli..

In tako raje ostajajo programirani v pogojenosti nekih tujih prepričanj in iluzij in življenja v pravem pomenu besede sploh ne živijo.
 

Največja žalost pri vsem tem pa je, da ljudje vse to vedo.
Vedo, da jih boli in da niso srečni, vendar bodo kljub temu vsakodnevno raje na rano dajali obliž, kot pa da bi si rano enkrat za vselej očistili.

 

Da, res je težko stopiti ven iz teh okvirov družbe ter iz omejitev, ki ti jih predstavlja tvoj, a od njih naučeni razum. In da, potrebno je veliko moči, poguma, vztrajnosti, zaupanja in ljubezni do sebe, da boš ta korak enkrat vendarle storil. In pri tem se moraš zavedati, da boš od takrat naprej ves čas gazil in hodil svojo novo pot.
In težko bo, ampak ti boš vsak dan močnejši.

 

Če pa tega ne boš storil, pa boš pač še naprej gledal, kako se ti življenje samo dogaja. Čakal boš na dopust, potem na penzijo in zatem na smrt. Na smrtni postelji pa boš jokal, ker boš dojel, da ni bilo vredno. In ne bo ti žal za tisto, kar si storil, temveč predvsem za tisto, česar nisi. In če nisi poslušal sebe, kljub temu, da te je duša ves čas tiho opominjala in ti govorila, potem bo res težko..
 

Vem, na živce vam grem, ker sem iskren in ker povem, tako kot je. Ker vam kažem ogledalo. Ampak saj veste, da ni krivo ogledalo, niti nisem kriv jaz, temveč odsev.
In dobro veste, kdo ga povzroča ter kako ga spremeniti.

 

Da, trpljenje je težko in je potrebno, vendar le toliko časa, dokler ga ne potrebuješ več.
 

Zato pa sedaj zapri oči in položi svojo dlan na svoje prelepo srce in se vprašaj:
''Ali še vedno želim trpeti?''

 

Odgovor bo prišel v trenutku. Takoj boš vedel, kaj storiti.
Vprašanje pa je, ali boš tisto storil ali boš (zopet) našel izgovor..

 

Odločitev je samo tvoja .. bolečina, ki načenja tvojo dušo - tudi.

 

Urban U.

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih