Ni lahko pobegniti iz zapora svojega uma, vendar šele ko to storiš, boš svoboden

June 25, 2017

Naš um je nekaj čudovitega. Z njim si lahko predstavljamo, kako bi bilo, če bi bilo. In škoda bi bilo, če tega najmočnejšega orodja našega bitja, ne bi uporabili za kreacijo tistega, po čemer globoko v sebi hrepenimo.

 

Če znamo naš um pravilno uporabljati, je lahko naš odličen pomagač, ki nas v življenju poganja naprej. Če ne, lahko slej ko prej postanemo mi njegov suženj.
Biti suženj pa ni nekaj, za kar smo bili ustvarjeni, saj v tem primeru samo dopuščamo, da se nam stvari v življenju dogajajo, življenje pa samo teče mimo nas.
In pri tem ostajamo pasivni ter ničvredni opazovalci tega fenomena sveta, saj našo moč ustvarjanja s tem samo zanemarjamo.
In ker to počnemo že vsa leta našega življenja (tako smo bili namreč vzgojeni), drugače niti več ne znamo. In ker smo v ta način življenja že tako dolgo in tako močno vpeti, niti ne dopuščamo, da bi bilo lahko drugače. In smo se pripravljeni skregati na smrt z drugače mislečimi, saj bi to lahko uničilo našo dosedanjo predstavo o nas samih.

 

Kdo torej smo?
 

Znanost nam skuša na to vprašanje že dalj časa odgovoriti in nas ''uči'', da smo zgolj pasivni opazovalci in da mi, naše misli, naši občutki, naše molitve in naše izkušnje nimajo na ta svet nobenega vpliva. Da se nam življenje torej samo dogaja in da smo lahko zadovoljni s tem, kar imamo.

Zadovoljni?

 

Žal se s tem ne morem strinjati, saj če smo zadovoljni s tem, kar imamo, potem ne bomo niti pomislili, da je kaj drugega sploh možno. Drugače je, če rečem, da bodimo hvaležni za vse, kar imamo in v tem tisti trenutek srečni, ni pa treba, da smo zadovoljni. In nič ni narobe, če si želimo drugače.
Če sem v svoji službi delavca v umazani in zdravju neprijazni tovarni zadovoljen, potem bom najverjetneje ostal tam. Malce drugače pa je, če sem hvaležen za to službo, ki mi prinaša nekaj denarja, da si morda lahko plačam streho nad glavo in si kupim hrano za v lonec, vendar nikjer ne piše, da si ne smem želeti druge službe. Da si ne smem želeti drugače.
Ste razumeli?

 

Kdo mi torej smo je odvisno le od naše percepcije nas samih ter od sveta, ki nas obdaja. In seveda od tega, kar mi verjamemo, da smo - saj naša življenja živimo na podlagi tega verjetja. In pri tem kmalu pridemo do prepričanj ter vzorcev, v katerih živimo in na podlagi katerih se odločamo za svoja življenja.
Ker so naša prepričanja omejena in so (največkrat) produkt drugih in okolja, v katerem smo živeli, potem si niti ne dovolimo pogledati ven iz okvirov ter omejitev, ki jih to okolje postavlja, saj potem ne bomo sploh vedeli kdo ali kaj smo. In zaradi strahu postati res tisto, kar vsak izmed nas znotraj sebe je, raje ostajamo programirani v napačni pogojenosti nekih prepričanj in vzorcev, ki pa sploh niso naši.
Bojimo se pogledati ven iz tega, saj se globoko v sebi zavedamo, da bomo za vse to, kar bomo v sebi našli, morali prevzeti odgovornost.

Bojimo se zazreti vase, bojimo se zazreti v svoje sanje, bojimo se zazreti v nebo, saj bi nemara nekega dne lahko poleteli in tudi sanje bi se nam lahko uresničile.

 

Tega se bojimo in raje še naprej za našo nesrečo druge krivimo..
 

Sreča pa je izbira, svoboda prav tako. In samo od nas je odvisno, ali se bomo za njiju odločili ali pa bomo še naprej ostajali v našem mehurčku in ne bomo pustili nikomur, da ga skuša predreti.
Danes pač živimo v svetu, kjer je mnogo lažje razbiti atom, kot pa predsodek in če tega nismo niti malo pripravljeni storiti, potem svojo izbiro zanemarjamo in svojo moč mečemo proč.

Kakšna škoda, mar ne..?!
 

Vse to pa samo zaradi tega, ker resnica zahteva spremembo, ki pa je ljudje ne želijo slišati, saj ne želijo, da bi se podrle njihove iluzije. Ne želijo, da bi nekdo predrl njihov milni mehurček. In tako z zadnjimi močmi branijo svojo cono udobja (svoja prepričanja), namesto da bi to svojo moč uporabili, da bi v življenju stopili naprej.
 

Da, ljudje smo in vsi delamo napake. Vendar pa se napak ne bi smeli bati, saj se iz njih učimo. In ko napake ne ponovimo več, postanemo boljši, zrastemo in stopimo stopničko višje. Takrat se sebi nasmejimo, si oprostimo, da nismo videli in gremo proti novi izkušnji - proti novi napaki.

Največji problem, ki pa ga ljudje počnemo, pa je, da v naših napakah vztrajamo, četudi globoko v sebi vemo, da nimamo prav. Kajti v tem primeru bi si morali priznati, da smo se motili.
30, 40 ali 50 let smo se motili.. Mi, ki smo nezmotljivi?

 

Spomnim se pregovora, ki pravi: ''Popravi modrega človeka in ta ti bo hvaležen.
Skušaj popraviti bedaka in nakopal si boš še sovražnika..''

 

Človeka ne določajo njegove napake ali dejanja. Vsak v življenju namreč zajebe. Najbolj važno pa je, kaj človek stori, ko se svoje napake zave.
 

Veste, toliko ljudi si sreče želi, vendar se pri tem ne zavedajo, da sreče ni moč najti v partnerju, v slavi in denarju. In kljub temu za njo tečejo po napačnih poteh in jo iščejo v vsem tem, pri tem pa pozabljajo, da sreča ni stvar, ki jo lahko nekje drugje pridobiš. Kajti, če želiš srečo doseči, ni potrebno storiti ničesar..

.. saj srečo že imamo in je ves čas v nas. Vendar pa v življenju tavamo od enega partnerja do drugega, od ene zgodbe do druge, od ene zabave do druge in jo iščemo na napačnih mestih.
 

Kako torej lahko pridobimo nekaj, kar je že ves čas v nas?
 

Samo en način je - da najprej nekaj odvržemo. Da odvržemo iluzije, ki nam govorijo, da jo najdemo v partnerju, v stvareh ter situacijah, ki nas bodo osrečevale. Vendar ne potrebujemo ničesar dodati v svoje življenje, samo prenehati moramo izven sebe iskati - ter iluzije odvreči.

Življenje je lepo in je prijetno - neizprosno pa je samo do naših iluzij, pohlepa, ambicij, hotenja, želja,..
 

Zato ne zapravljajte življenja - raje se prebudite in ga živeti začnite..

 

Urban U.

 

 

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih
Spremljaj
  • YouTube Social  Icon
  • Facebook Classic