Če želiš življenje resnično živeti, ga moraš začeti najprej ljubiti

May 26, 2017

Ali sem odkril način, kako do srečnega življenja? Tega ne vem..
Vem edino to, da sem moral najprej življenje resnično začeti ljubiti, če sem ga želel začeti živeti in sprejeti vse, kar mi je ves ta čas ponujalo.
In iz tega narediti najboljše, kar se je dalo.
Šele potem je bila sreča mogoča..

Ker pa sem se življenju dolgo časa upiral, pa nisem razumel, zakaj se je življenje upiralo nazaj

Ljudje ne dojamemo bistvenega - in sicer - kaj je tisto, kar dela naša življenja res radostna. Ne dojamemo, da kadar gledamo na življenje iz strahu ali iz stališča žrtve ter poraženca, da točno to dobimo tudi nazaj - v izobilju. In to je tista temeljna resnica, ki je za nekoga, ki misli, da mu je življenje nekaj dolžno, lahko precej boleča. Človek, ki namreč misli, da se bo njegovo življenje spremenilo, ko se bodo uresničile njegove želje in ko se bo spremenil njegov zunanji svet, živi namreč v iluziji. Vendar vedi, da ti nihče ni ničesar dolžan, še najmanj pa življenje. In če se ti dogajajo res težke stvari in če v življenju trpiš, potem je težko pričakovati, da boš na življenje gledal drugače, kot pa iz stališča poraženca. Vendar pa, dokler boš za svojo nesrečo krivil življenje in ves čas zunaj sebe iskal razloge zanjo, boš izkušal še več bolečine, odpora, žalosti in jeze.

 

Življenje pa je vendar tako lepo!!

Vendar pa mi tega ne verjamemo, saj ves čas ustvarjamo iz strahu in ostajamo nesrečni. Srečni pravzaprav sploh ne upamo biti, saj bomo svojo srečo pred drugimi morali opravičevati ali zagovarjati. Saj biti srečen, in to brez razloga, se ne spodobi. Taki težki časi so namreč, ko se zaključujejo karme in ko je skoraj polovica planetov v retrogradnji :) Ti si pa kar srečen..
Kdo pa misliš, da si?
Kaj pa se ti je takega zgodilo, da si kar dovoliš biti srečen? To pač ne gre kar tako.
Kako si drzneš biti srečen v tem času trpljenja in pomanjkanja?

 

Pa me vprašajo: ''Kaj pa se ti je zgodilo? Kaj se dogaja, da si ves nasmejan, srečen in vedno tako dobro razpoložen?''

In se mi zdi čudno zakaj, ter ali je res potrebno, da se ti nekaj mora zgoditi ali da se moraš zaljubiti, da si srečen in vesel..

Ali sta potemtakem moja sreča in radost res samo posledica zunanjih stvari?
Ali pa sta že ves čas v meni, samo nisem si ju dovolil nadeti..?

 

Odločim se lahko vsak dan, ko skozenj hodim zavestno
ali ta trenutek želim biti srečen
ali se bom še naprej ''valjal'' v nečem, kar je bilo,
ali pa se morda sploh še ni zgodilo.
In se verjetno tudi ne bo..

Vsak dan znova se lahko odločim za srečo,
saj imam vse kar si želim in resnično potrebujem - sebe.

V duši imam mir, hodim po svoji poti in sledim glasu svojega srca.
Nikomur se mi ni treba več dokazovati ali zunaj sebe pozornost iskati.
Občutkov krivde ne potrebujem in za svoja dejanja se mi ni potrebno ves čas opravičevati ali delati stvari samo zato, da bom drugim ugajal.
Živim svojo resnico, zaupam vase in v proces ter v sebi vem,
da je v mojem življenju vse točno tako, kot ta trenutek mora biti.
In znam BITI za to hvaležen, resnično hvaležen.
Naučil sem sem poslušati svoje Bitje in sedaj točno vem,
kdaj je ego tisti, ki me s poti zapeljati želi in kdaj duša, ki želi,
da ji moje srce sledi. 


Danes o tem lahko pišem popolnoma sproščeno ter z nasmehom na ustih, vendar pa nedolgo nazaj tega tudi sam nisem zmogel dojeti, kaj šele sprejeti.
Kako naj bom zmagovalec in ne žrtev, če pa v življenju še nimam tistih stvari, ki si jih ves čas želim? Takrat nisem namreč razumel, da je svet okoli mene le odraz in podaljšek moje notranjosti. In če sem želel drugačne rezultate v svojem življenju, je bilo potrebno spremeniti kar nekaj stvari.
Ugotovil sem, da se mi življenje ne dogaja samo od sebe, temveč ga ves čas ustvarjam sam, vsak trenutek, s svojo notranjostjo. Kajti življenje zunaj mene je samo odraz življenja, ki se pretaka znotraj mene. In če je znotraj mene ogromno bolečine, negotovosti, grenkobe, občutkov manjvrednosti, trpljenja, zamer, ran, bolečine in ljubosumja, kako za boga si potem upam pričakovati, da bo moja zunanja resničnost drugačna?
To je nemogoče - ne more biti..

Naša zunanjost in naša življenja so vedno, vedno le odraz naše notranjosti in skozi to si skušajte dovoliti začutiti tisto večkrat slišano resnico:
''Zakaj tisti ljudje, ki imajo v življenju veliko lepega ali manj lepega, privlačijo v svoje življenje vsak trenutek tega še več - obilja ali trpljenja..''

Odločitev je torej samo naša..

Kar je najprej potrebno storiti je to, da popolnoma sprejmeš vse, res vse, kar se ti v življenju dogaja - ter da se s tem pomiriš. Da skušaš doumeti, da je vse to z nekim namenom, ki pa ga ta trenutek morda še ne zmoreš videti / morda doumeti. Svoje življenje je treba res najprej sprejeti in prenehati ti mora biti mar za vse tisto, česar tisti trenutek nimaš - zdravja, denarja, ljubezni, .. česarkoli. Ker če ves čas razmišljaš o ''tistem'', ker ''tistega'' še nimaš, potem privlačiš še več ''nimam tistega''.
Ali razumete?

Ljudje velikokrat napačno mislimo, da ko pa se bodo izpolnile naše želje in ko se bo spremenila naša zunanjost, se bo spremenil naš svet.
Pa se ne bo. Ker je naš zunanji svet, še enkrat povem, le odraz sveta v nas.
Lahko sicer dobimo nov iPhone, morda nov avto ali novo hišo, novo službo, partnerja ali celo novo duhovnost, vendar se bistveno ne bo spremenilo nič, dokler mi ne bomo spremenili naše notranjosti.

Moja zgodba - ki vas lahko navdihne ali pa ji ne verjamete..

 

Sam sem potreboval posebno vrsto ''bujenja'', da sem začel samega sebe opazovati ter se vedno bolj zavedati, kdo in kaj sploh sem. In vsega tega, kar delam danes, najbrž ne bi bilo, če me naprej ne bi gnala želja po spremembi. Nisem mogel sprejeti, da se mi življenje enostavno dogaja in od takrat naprej sem začenjal iskati.

Prosim, ne sprašujte me, skozi kaj vse sem šel in kaj vse sem počenjal, da bi začel verjeti v vse tisto, kar sem drugje prebral. Zdelo se mi je nadvse verjetno, vendar na sebi še nisem izkušal vsega tega, kar sem počasi, a vztrajno ves čas počel.

Brez dneva odmora, brez prestanka..
Tudi, ko je bilo najtežje, sem vztrajal – zavoljo sebe, saj se nisem mogel sprijazniti, da sem samo pasivni in ničvredni opazovalec tega življenja, ter da nimam tukaj nobene vloge.


Potem pa sem počasi začenjal opažati sadove svojega ''dela'' v svojem življenju – in to se je to zgodilo samo takrat, ko sem popolnoma izpustil in nisem več ničesar pričakoval, niti želel. Samo dovolil sem tej vseprisotni inteligenci, temu, kar imenujem višja zavest, da začne delovati. In ravno takrat, ko sem popolnoma izpustil vse svoje želje in vsa svoja pričakovanja, sem dobil tisto, kar sem toliko časa tako intenzivno ustvarjal - srečo, radost in svobodo.

Skozi ves ta čas pa sem ugotovil veliko pomembnih stvari, za katere sem šele kasneje videl, da so me ves čas držale nazaj.
Vedel sem, da so misli najmočnejša energija in da so začetek vsega, kar je. Nisem pa vedel, kako to najmočnejšo ''silo'' začeti izkušati v svojem življenju. Dokler nisem spoznal, da v meni niso prisotne samo zavestne misli, temveč predvsem tiste podzavestne.
In te so bile tiste, ki so ustvarjale večino stvari, ki so se mi v življenju dogajale. Kajti te misli so v meni sprožale podzavestne občutke, katerih pa se sploh nisem zavedal. In z njimi sem življenju okoli mene sporočal, kaj od njega pravzaprav želim - to kar skozi sebe oddajam.

To spoznanje me je navdalo z nepopisno voljo, pogumom ter močjo, da začnem ustvarjati svoje življenje tako, da bom še bolj srečen. In nič zunanjega v mojem svetu ni imelo vpliva na te občutke sreče znotraj mene, ko sem samo bil - brez denarja ali z njim. V družbi ali sam v gozdu.

Vse, kar je bilo potrebno storiti, je bilo - življenje sprejeti - točno takšno, kot je.
In ga začeti ljubiti.
Vse, kar je bilo potrebno storiti, se je bilo treba začeti zavedati, da nisem žrtev, temveč zmagovalec, če se le tako odločim. Da, potrebna je bila odločitev, ki pa je prihajala globoko iz mene. Saj je sreča stvar odločitve, ne pa nečesa izven mene.

In ko sem to dojel, sem znotraj sebe spremenil te občutke nezadovoljstva in grenkobe v sprejemanje, pomanjkanje in izgubo v hvaležnost, stare vzorce in prepričanja v nove priložnosti, slabe izkušnje in lekcije v modrost, star način razmišljanja z novim.

Pomembno je torej, da se zavemo, da mi smo ustvarjalci svojih življenj, vendar ustvarjamo tudi nezavedno. Zato postanimo čim bolj zavestni ter se počasi osvobajajmo vseh podzavestnih vzorcev, čustvenih blokad in travm, ki so potisnjene globoko v naši podzavesti. Si priznajmo, da še nismo popolni in da imamo še marsikaj za postoriti. Seveda ohranimo pozitivne misli, hkrati pa zavihajmo rokave in delajmo na sebi, rastimo in se spreminjajmo.

 

Dokler življenja ne boš začel ljubiti, potem ga nikdar ne boš začel resnično živeti

Morda si mislite, da sem nor in da je vse to nek absurd in da nima nobene povezave z našo realnostjo, saj smo bili namreč naučeni drugače. Po drugi strani pa globoko v sebi veste, da če boste te besede začutili ter sprejeli, boste za vse v svojem življenju morali prevzeti odgovornost.
Svoji težav ne boste mogli več prenašati na druge in krivca ne boste mogli več iskati zunaj sebe. Kajti krivec ste pravzaprav vi sami.

Morda vas to, kar pišem, ta trenutek malce zaboli, ampak če se vaše telo (oziroma ego, ki je samo nezavedni razum) temu upira, potem sem jaz tisti, ki je pritisnil bolečo tipko znotraj vas. Vendar pa vedite, da nisem jaz tisti, ki vas rani, jaz samo nastavljam ogledalo. Tudi sebi. In če vam videno ni všeč, potem imate možnost, da spremenite odsev.
Če pa boste zaradi tega na mene jezni, pa bodite. Samo svetujem vam še, da se vprašate, kdo bo imel manj od tega - vi ali jaz..? Hm..

Urban U.

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih