Duhovnost je danes v Sloveniji postala prava tržna niša 1.del

March 26, 2017

Kdo pa sem jaz, ki si drznem pisati o duhovnosti?

Kdo pa sem, da si upam na glas razglabljati o tej tematiki, ki danes (žal) vedno bolj postaja tržna niša in ne sploh tisto, čemur je namenjena?
 

Fotka: Nataša Kralj

 

Sem le Urban.
Moški, ki je na svojo pot stopil šele dobrih 5 let nazaj in ne nekdo, ki po tej poti duhovnosti stopa že precej dlje. Čeprav se danes zavedam, da sem se nanjo podal že odkar sem bil otrok - le vedel nisem takrat, da jo hodim.

 

Si zase upam reči, da sem prebujen moški?
Daleč od tega.

Zase lahko rečem le to, da sem nekdo, ki se zaveda, da je večino svojega življenja prespal. In se dobro zavedam, da tudi danes še kdaj zaspim. Zavedam se, da sem le lutka na vrvici - morda sem le toliko odprl oči, da te vrvice danes vidim. In jih vedno bolj sam vlečem..

Morda me od nekaterih ljudi razlikuje le beseda ''zavedati se'' - ker roko na srce, večina ljudi se danes ne zaveda ničesar, kaj šele sebe.
Morda se od njih razlikujem le po tem, da sam sebe večkrat na dan vprašam - ''Kdo in kaj sploh sem''..?

Torej, kako si drznem danes jaz tukaj pisati o duhovnosti?
 

Ker duhovnosti ne živim - temveč jo ljubim
 

V tej današnji poplavi informacij ter raznoraznih ljudi, ki na trgu ponujajo svoje storitve (med katerimi sem konec koncev tudi sam), lahko danes človek najde ogromno dobrega in pozitivnega. Veliko je res srčnih ljudi, ki svoje delo ne samo opravljajo s srcem, temveč tudi s sočutjem ter z glavnim življenjskim vodilom - pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. In ti ljudje duhovnost ljubijo.
Žal pa je v Sloveniji ogromno plevela, ki se med to množico vsekakor dobro opazi,
če le znaš pogledati s srcem in ne samo z očmi. Če le znaš začutiti besede in energije, ki jih ljudje svojim storitvam pripenjajo, in da pri tem ne uporabljaš samo svojega, vendar od drugih naučenega razuma.

 

In tukaj morda že pridemo do ene izmed definicij duhovnosti:

Prava duhovnost je, ko znaš med tem zrnom in plevelom ločiti, pa kljub temu nikogar ne obsojaš, saj ima vsak pravico, da počne, kar ga je volja.
 

Moja prijateljica pravi, da se ji včasih smili denar tistih ljudi, ki ga vsak teden ali mesec zapravljajo za raznorazne delavnice, programe in energetske slike ali cd-je, ki jim obljubljajo, da bodo izboljšale njihova življenja. Vendar je resnica ta, da če sam ničesar nisi pripravljen storiti doma, ti nič od naštetega in obiskovanega kaj dosti ne pomaga.
 

V tem današnjem svetu žal velikokrat ni lahko preživeti in ta zmedenost, ki velikokrat nastaja v naših glavah zaradi vseh teh učiteljev, nam naših življenj ne olajša prav dosti. Nasprotno, zadeve se lahko še bolj zakomplicirajo in zmedenosti je še več.
Saj kar naenkrat začnemo iskati zunaj sebe - le v sebe si ne upamo (morda niti ne znamo). Do sebe pa je potrebno biti res iskren in se zavedati, da odgovore lahko najdeš samo znotraj sebe.

In tukaj morda lahko pridemo že do naslednje definicije duhovnosti:

Vse, kar iščeš, je že v tebi. Ne boj se pogledati tja. Le tam boš namreč našel vse odgovore, ki jih tako vztrajno iščeš izven sebe.
 

Ljudje smo nagnjeni k temu (to je tudi prvinska naloga naših možganov), da iščemo čim lažjo pot z najmanj odpora. Zato se nenehno zatekamo v raznorazne alternative (ki pa to sploh niso) in upamo, da nam bo naslednja delavnica, morda novo predavanje ali neka skupinska meditacija, kjer bomo z nadangeli rezali naše karmične vezi (in dolgove), rešilo vse tisto, kar je v nas še nerazrešenega.
Pa nam ne bo..

Morda nam bo vse to dalo kakšen nov uvid, morda nas bo malce potisnilo naprej ter nas za dan ali dva razbremenilo - dokler zopet ne treščimo ob tla. Vendar pa dokler z delom ne bomo začeli na sebi (v sebi), vsak dan, bomo ves čas radost in srečo neuspešno iskali izven sebe.
 

Lahko preberemo vse duhovne knjige, vendar nam ne pomagajo kaj dosti,
če njihovega pomena čez dan ne živimo.

Lahko obiščemo vsa predavanja in delavnice, vendar nam ne koristijo niti malo,
če potem ne izvajamo tistega, kar smo se tam naučili.

Lahko se po pomoč zatečemo k vsem gurujem tega sveta,
ampak kaj nam bo to pomagalo,
če vsega tega znanja ne bomo dnevno v naših življenjih uporabljali.

 

Ne pomaga nam dosti, če vsak vikend obiskujemo različne dogodke, potem pa čez teden živimo enako življenje, kot smo ga živeli pred tem.
Če življenje ves čas živimo iz enake perspektive, potem ves čas dobivamo enake rezultate. Če se nismo pripravljeni zakopati globoko vase, sprejeti določenih odločitev ter narediti tistih sprememb, za katere vemo, ne da bi bilo samo dobro, temveč nujno, da jih storimo - potem ne moremo pričakovati nič drugega. In že samo s tem ustvarjamo še več tega, kar že imamo, kar pa nam sploh ni všeč.


Prepričan sem namreč, da globoko v sebi vsak dobro ve, kdaj nekaj dela narobe in kdaj sebe slepi. Kadar pa želimo drugačna življenja od tega, kar ta trenutek izkušamo, pa spremembe (in boljšega življenja) ne moremo pričakovati, če nismo najprej pripravljeni spremeniti sebe in dobesedno postati nekdo drug. Vsak dan se lahko odločiš za novo.
 

Naše misli, naši občutki ter naša dejanja namreč ustvarjajo našo osebnost. In naša osebnost ustvarja našo osebno realnost. In če želimo drugačno realnost od te, ki jo živimo, potem moramo dobesedno postati nekdo drug. In tako veliko ljudi bi radi spremenili svojo osebno realnost z isto osebnostjo, to pa žal ni mogoče - najprej moramo postati nekdo drug.
 

Postati nekdo drug pa ne pomeni, da moraš pozabiti na vse, kar si bil. To si še vedno ti in tega ne moreš kar zavreči. Lahko pa vse to, kar si poznal do danes, shraniš v svoji duši kot modrost in začenjaš sprejemati drugačne odločitve.

In najtežja stvar pri spremembi je, da danes sprejmeš drugačno odločitev, kot si jo sprejel včeraj

 

Gre za to, da spremeniš svoje misli, ki vplivajo na tiste tvoje občutke, ki ti vsak dan prinašajo iste stvari - bolečino, trpljenje, zavist, ljubosumje, občutke krivde, obsojanje, negativnost, jezo, razočaranje, žalost - v končni fazi .. strah.

Kajti šele ko si zmožen spremeniti vse to, boš lahko začenjal ustvarjati novo realnost. Takšno, kot si jo od nekdaj želiš.
Najprej pa seveda moraš postati zmagovalec, kajti nikdar in nikoli ne moreš ustvarjati in kreirati svojega novega življenja iz stališča žrtve ali poraženca, kajti vse to je preteklost.
In če to počneš, ustvarjaš samo še več - preteklosti..

 

Kaj sploh je duhovnost?
 

Duhovnost ni primerjanje z drugimi, temveč le z včerajšnjim tabo .. ni tekmovanje proti drugim, le tekmovanje proti tistemu tebi, ki si včeraj bil - da lahko danes postaneš boljši.
Za sebe, vsekakor..

Pri duhovnosti ne gre za to, kdo je bolj prebujen ali zavesten, kdo dalj časa meditira ali se ukvarja z nekimi tehnikami, ki naj bi izboljševale naše počutje. In šele ko to dojameš, takrat postaneš duhoven - saj to potem ni več nekaj, s čimer se samo ukvarjaš, temveč to živiš in takšen vsak dan še bolj postajaš.

Vendar pa, ko pride ta dan, ko to dojameš, tega niti več ne nosiš s sabo, v to več nikogar ne prepričuješ in nikomur ne skušaš dokazati svoj prav - saj takrat veš.
Takrat v sebi nikomur več ne dopustiš, da bi te s svojim nezrelim obnašanjem skušal razžalostiti, razjeziti ali kakorkoli drugače vplivati na tvoje razpoloženje, saj takrat veš, da je resnično edino tisto, kar prihaja iz tebe.
In potem si nadaneš nasmeh na obraz, ki ti ga nobena zunanja stvar nikdar več ne more ugrabiti. In takrat začneš še več ljubezni in sočutja širiti, saj se zavedaš, da je vrelec te ljubezni, ki je v tebi, neskončen.

Ljubezni nikdar ne zmanjka. Nasprotno, več kot je daš - več je imaš

 

Duhovnost je predvsem zavedanje samega sebe kot božansko bitje, ki prebiva v tebi in ki mu vedno bolj dovoljuješ, da se izrazi.
Je otroška radost ob novem dnevu in hvaležnost ob vsakem vdihu vsem tako samoumevnega in čistega zraka, ki smo ga v tej deželici hvalabogu deležni.
Je popolno sprejetje vsega - tukaj in zdaj. Ne glede na to, ali si bolan ali zdrav, reven ali bogat, lačen ali sit, sam ali v družbi,..

 

Duhovnost je, da vsak večer mirne vesti zaspiš z zavedanjem, da si storil vse, kar je bilo v tvoji moči, da si narisal dnevu nasmeh na obraz. Da je morda ena tvoja iskrena in topla beseda naredila morda dan lepši še nekomu in da je tvoja ljubezen naredila svet še lepši prostor za vse, ki prihajajo za tabo.

Zaradi dajanja samega in nikdar zaradi tega, da bi karkoli dobil nazaj v zameno..
 

''Smisel našega življenja je dajanje'', mi je nekoč rekel oče.
''Kar dobimo nazaj, ni v naši moči..''

 

Pa še kako prav je imel.


Urban U.

 

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih
Spremljaj
  • YouTube Social  Icon
  • Facebook Classic