Resnica te bo razsvetlila .. še prej pa te bo močno razjezila

February 9, 2017

Čas je za resnico - zato se poglej v ogledalo in si iskreno odgovori na vprašanje: "Ali sem srečen?"
Ali je odgovor tak, da tvoje srce pri tem veselo zaigra, ali pa se tvoja duša joka..
Odgovor se skriva globoko v tvojih očeh.
Le kadar so vesele in iskrive, v njih odmeva tvoj smeh.

 

 

Danes že točno vem, katera objava na Dobri misli bo dosegla največ pozornosti in vnaprej lahko predvidim, kakšen bo odziv. Vedno, kadar pišem o tem, kako so ''grdi'' tisti, ki so nas morda prizadeli in kako se marsikdo sploh ne zaveda, kaj s svojimi dejanji povzroča drugim, se ljudje v tem najdejo, se strinjajo in se s tem včasih celo premočno poistovetijo. Vendar pa se v tem samo kaže, kako močno še vedno ostajajo v tej bolečini - v zameri in togoti, v obsojanju drugih ter v vlogi žrtve.
 

Ampak žrtev niste vi in skušajte doumeti, da vam nihče ničesar ni storil - nihče drug ni kriv za vašo nesrečo. Krivi ste le vi, da niste sledili sebi in ste vse to dopustili - ker sebe nimate radi. Ker če bi se imeli res radi, potem bi že pred leti odšli iz tistih bolečih odnosov, kjer vladata samo bolečina in ponižanje in kjer ni (in nikoli ni bilo in ne bo) globokega spoštovanja in ljubezni. In nekateri pravite, da vztrajate zaradi otrok - bull shit - vsi dobro vemo, da so otroci samo izgovor.
To je vaša sebičnost, saj takrat gledate predvsem in samo nase in ne na otroke. Ker vas je strah. In, ubogi otroci, ki morajo v svojem življenju gledati pretvarjanje, ponižanje in nespoštovanje, vaše upogibanje hrbtenice in nezmožnost se postaviti zase - le kakšno popotnico dobivajo za življenje?

 

Ljudje mi pišejo, jokajo in opisujejo svoje težave na dolgo in široko - ko pa se potrudim in vsakomur odgovorim po svojih najboljših močeh in se mu popolnoma posvetim ter predlagam, naj si poišče pomoč - svetovalca ali vsaj nekoga za pogovor - ali pa naj se udeleži kakšne delavnice, morda predavanja, pa o človeku ni več ne duha ne sluha. Ali pa je delavnica ali predavanje predaleč.
Je v Sloveniji res kaj daleč?

 

Ampak - verjetno še ne boli dovolj in bolečina še ni tako močno prisotna, da bi bilo v življenju potrebno kaj spremeniti. Ljudje ne vedo, kako je, ko te življenje dobesedno prisili v soočenje s samim sabo - vendar ta dan za vsakogar pride. Če ne prej, pa na smrtni postelji, ko ljudje jokajo, obžalujejo in se bojijo oditi.
Kot kaže ljudje še vedno imajo nekoga, ki posluša njihovo jamranje. In trpljenje je še zmerno - sicer boli hrbet ves čas, napetosti v telesu in psihi so nekaj samoumevnega, velikokrat so prisotne bolečine v kolenih ali pa migrene .. prav tako so boleče menstruacije in težave z rodili, mehurjem, ledvicami in jetri stalnica - kot tudi naklofen v ženski torbici. In pivo vsak večer za moške v baru - da se malce sprostijo.
Kako žalostno, da se edinole še od pivu lahko sprostijo nekateri moški in da ženske goltajo tablete kot tic-tac. In še v zrelih 30-ih hodijo na že tolikokrat preživete petkove ali sobotne zabave do jutra, kjer je večina gostov mladoletnih in se cedijo pozornost, bliskavice in alkoholne ''igrače''..
Resno?

 

Ljudje si tako močno želijo spremembe, ker imajo vsega že dovolj, nikakor pa ne želijo spremeniti sebe. Ne zavedajo se namreč, da sprememba morajo najprej postati sami - partner se ne bo spremenil in izboljšanja ne bo prinesla niti boljša služba ali plača, nov avto ali iPhone, nov odnos.. Nič od tega ne bo pomagalo v tem naveličanem življenju, če nismo pripravljeni spremeniti nečesa znotraj sebe - svojih misli in svojih čustev - svojih vzorcev. Ker, če spremenimo samo naš zunanji svet, se nič v nas ne spremeni. Kot če bi mislili, da bomo spremenili pisavo, če bomo zamenjali nalivno pero. Kakšna iluzija.
Ampak večina ljudi še vedno skuša spremeniti zunanji svet tako, da bi ustrezal njihovem okusu. In včasih jim uspe - morda za minuto ali dve, dan ali največ teden dni, vendar pa če se ne ozrejo globlje vase in če do sebe niso iskreni, kaj kmalu zopet vse postane isto. Leta pa minevajo in ura teče.. 

V tem primeru ves čas stopicaš na mestu in tam ostajaš. Zagrenjen, jezen, žalosten, razočaran, ljubosumen, obsojajoč in v občutkih krivde .. vedno bolj beden. In tako še naprej svoje življenje životariš v strahu, ker si ne upaš zaživeti in biti srečen in svoboden. Ker, če želiš biti srečen in svoboden, moraš biti pogumen in prevzeti odgovornost za svoje življenje. Saj globoko v sebi veš, da ko se boš končno odločil zase in za svojo lastno srečo, ki si jo zaslužiš, da se bo spremenilo vse. In tako še naprej raje vztrajaš v navidezno lepem mehurčku udobja, ki pa je vse prej kot udoben. Dokler se tudi ta mehurček ne razpoči..

 

Dragi moji, nihče, res prav nihče ne bo storil ničesar namesto vas. Nobena zunanja situacija, nobena stvar in nobena oseba vas ne bo odrešila, če boste še naprej sebi lagali. Nihče vam ne bo prerezal karmičnih vezi in nihče ne bo spremenil vzorcev in prepričanj namesto vas - razen vas samih. Nihče ne bo ozdravil vaše bolečine, ki jo nosite s sabo že toliko let. In bolj ko se jo trudite prikriti pred drugimi in pred sabo, bolj vas bo najedala in razjedala.
Boste res čakali, da vas bolečina prisili v spremembo?

 

Izbira je seveda vaša, vendar vedite, če se spremembe bojite, potem boste še naprej trpeli in bežali stran od sebe.
Koliko časa še, pa je odvisno samo od vas samih..

 

''Vedite, da nihče ne bo ničesar storil namesto vas, razen vas samih.
Tukaj ste le z enim samim namenom;
da najdete sebe, da odprete sami sebe,
da se zlijete s samimi seboj in tako spremenite svojo usodo.''

 

Urban U.

Tags:

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih