Ko se upaš soočiti z Resnico..

January 1, 2017

Morda nekateri ne zmorejo doumeti, kaj s svojimi zapisi skušam povedati, ampak če sem popolnoma iskren, me to pravzaprav niti ne moti. Čeprav mojega namena marsikdo ne razume, pa v svojem pisanju vseeno vztrajam, saj se zavedam, da je včasih potrebno malce več časa, da seme vzklije.

Se spomnite morda, ko smo bili mlajši, ko smo bili še otroci in so nam starši ali stari starši govorili stvari, ki jih nismo zmogli ali pa želeli razumeti. Takrat smo trmasto vztrajali v svojem prepričanju, saj smo menili, da imamo edino mi prav. Ampak danes šele vidimo, če si seveda upamo priznati, da smo se velikokrat motili, ter da so imeli prav oni.

Zavedam se, da veliko mojih zapisov ljudi ''piči'' točno tja, kjer rana najbolj skeli. In vem, da z besedami marsikomu piknem na vest. Če pa se zgodi, da moj zapis koga razjezi ali razžalosti, naj se tisti vpraša, kje v njem je še nezaceljena rana, iz katere ob mojih besedah priteče gnev ali bes, žalost ali bolečina, strah ali dvom. Vedno pa, kadar odreagiramo tako, da se znotraj sebe temu upiramo in pred sabo bolečino še vedno skrivamo .. samo plujemo proti toku, ki nas najverjetneje še vedno odnaša stran ter nam sporoča, da krmarji svojega življenja nismo mi, temveč svoje življenje prepuščamo naključju, da nas pelje tja, kjer pa sreča ni doma.

Morda me zaradi tega nekateri preklinjajo, drugi se mi smejejo, tretji pa se od resnice morda obračajo proč, ampak meni to ni mar. Pišem tisto, kar čutim in delim tisto, za kar sem poklican. In dobro se zavedam, da pravzaprav ne vem ničesar, vendar pa zaupam, da se bom skozi to, s čimer se ukvarjam, nekatere stvari vendarle naučil ter morda kaj novega spoznal. In do danes sem se naučil nekaj močnega - da se od rane, ki skeli in boli, ne obračam več proč, ampak jo začnem zdraviti.

Zakaj to počnem, čeprav se zavedam, da ne morem nikogar prebuditi?

 

Veste, morda pa ravno s tem v nekom zasadim tisto seme, da bo nekega dne vendarle spoznal, da je svoje življenje ves čas živel v iluziji, z masko na obrazu in da morda prihaja čas, da sebe začne iskati v sebi - in ne več zunaj sebe.
Največkrat v partnerju, ki pa ga sploh ne izpolnjuje.

 

Velikokrat mi je hudo, pa čeprav to popolnoma sprejemam, ko vidim ljudi, ki ostajajo v nekih brezplodnih razmerjih samo zato, ker si skozi življenje niti en trenutek ne upajo teči sami. Saj bi takrat veliko stvari prišlo na dan, okostnjaki bi popadali iz omare in tako raje še naprej vztrajajo in ostajajo v nečem, za kar v sebi globoko vedo, da to pravzaprav ni tisto, kar si resnično želijo ter jim gre oseba, ki jim je najbližje, krepko na živce. Pa vendar iz tega vrtiljaka bolečine-in-užitka ne morejo izstopiti.

Kajti kdo bi potem bili..?

 

Tisti človek, ki je večino svojega življenja preživel v partnerskih odnosih in ni znal biti sam niti pol leta, ne more vedeti, kdo pravzaprav je. In skozi razmerja se tega tudi ne bo naučil. In takšen ''odvisnež'' ne bo dovolil, da mu je droga odvzeta, saj bi skozi to izgubil svojo identiteto - tisto, kar misli, da je.

Takšen človek se v partnerskem odnosu ves čas prilagaja, ustreza in ugaja, saj še ni ugotovil, kdo sploh je ter kaj je tisto, kar ga resnično osrečuje. Tega pa ugotoviti ne gre, kadar človek v svojem življenju nikdar ni bil sam. In resnica je človeku včasih lahko položena pred oči, pa je ne bo želel videti, ker bi to uničilo predstavo, ki jo ima o drugih ter o sebi. In tako še naprej živi v iluziji in si še naprej zatiska oči.

Žalostno je, da ljudje srečo pogojujejo z zunanjimi stvarmi - največkrat z denarjem, slavo in partnerjem in se niti ne zavedajo, da je resnična radost tista, ki prihaja iz tvojega bitja. Takrat tvoja duša poje, ker ve, da si se odločil prav. Pa čeprav to drugim morda ni jasno in te ožigosajo za norega, se ti smeješ, ker veš, da si sledil sebi, ter da si končno izstopil iz te povprečnosti družbe, ki te je dušila toliko časa.
Da si končno odvrgel masko in se pogledal v ogledalo.

Zato ne skušajte razumeti tega, kar pišem - raje začutite

Razum se temu opira z vsemi štirimi. On tega ne sprejema, kajti če bi, pomeni, da bi se moral spremeniti - tega si pa ne želi. Saj bo izgubil kontrolo nad poznanim - saj se nepoznanega boji. Raje poizkusite začutiti globoko v sebi, kaj te besede pomenijo vam in v vas povzročajo.
Če so vam ''logične'', v realnosti pa tega ne znate živeti, je mogoče tukaj problem, da ste premalo zavestni v svojih mislih, besedah ter predvsem dejanjih. Kot bi rekel z drugimi besedami - namesto, da bi vi vodili svoje življenje, pustite, da življenje vodi vas.

Vsi imamo željo po kontroli in moči - niste edini

Ampak te želje nima nihče drug kot pa - ego!
Ego želi kontrolirati vse okoli sebe. Morda ravno zato, ker nima kontrole nad samim sabo. Tako raje vtika svoj nos v druge, kot pa da bi šel vase in spoznal, da ni vse tako, kot je njemu morda znano.

Prvi korak k temu, da se odločite zase, storite s tem, ko si to priznate. Ko sebi priznate vse to, kar vas moti in vam načenja živce - predvsem pri sebi.
In naslednji korak je, da si odpustite.
Da si odpustite, ker niste znali drugače in da sprejmete vse to, tako, kot ta trenutek je. Brez obsojanja ter brez občutka krivde. Samo priznajte si vse to in to tudi sprejmite.
In verjamem, da je to lahko napisati, pa toliko težje živeti. Ampak verjemite mi, šel sem skozi to in še skozi marsikaj drugega.
In vem, da se da..

Včasih sem mislil, da je resničen pogum v tem,
da se soočiš s svetom in z vsem okoli sebe.
Danes pa vidim, da se resničen pogum pokaže šele takrat,
ko se upaš soočiti sam s sabo.
Ko se upaš soočiti z Resnico..

 

Urban U.

 

Tags:

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih