Te vodi ljubezen ali strah?

July 19, 2016

Želje in hotenja so iluzija - prava radost pride šele takrat, ko si upaš izstopiti iz tega začaranega kroga ambicij in slediti samo še tistemu, kar je v tvojem srcu resnično.
Že veš, kaj to je?

Ti, ki si iskalec Svetlobe in Ljubezni, pomikaj se v svojem življenju naprej in se ne ustavljaj zaradi preprek, ki jih na tvojo pot postavljajo drugi s svojimi omejenimi prepričanji ali pa, ker ti jih tja postavlja tvoj, vendar od njih naučeni razum.
Prižigaj luč v sebi, saj boš tako pomagal svetiti tudi drugim, ki se na svoji poti še ne znajdejo.
Pomagaj jim to pot olajšati tako, da živiš svojo resnico in za njo trdno stojiš.
Bodi potrpežljiv do tistega, kar v tvojem srcu še ni razrešeno in skušaj sprejeti vprašanja sama.
Odgovor vedno pride, ko si nanj pripravljen.
Ne oziraj se na to, kar pravijo ali delajo drugi, vendar vsekakor vzemi njihove besede in dejanja v obzir, na koncu pa vedno poslušaj svoje srce, ko stopaš po svoji poti naprej.
Naj te v iskanju resnice in izpolnitve tvoje duše ne vodijo želje ali čustva, saj s tem, ko jih ustvarjaš, zapiraš točno tisto, kar je zate najboljše, kar se ti lahko zgodi.
Izpolnitev tvojih zemeljskih želja ti veselje lahko prinese le za kratek čas - stremeti moraš za hrepenenjem tvoje duše.
Le tam je sreča doma.

Obrazlaga:

 

V osnovi obstajata samo dve čustvi - čustvo ljubezni in čustvo strahu - vse ostalo so samo podzvrsti obeh. Strah določajo jeza, žalost, obup, ljubosumje, cinizem, razočaranje, krivda, zaskrbljenost,..
Ljubezen pa veselje, radost, hvaležnost, pomirjenost, iskrenost, navdušenje, strast, upanje, .. In ti dve čustvi z našimi mislimi, torej z našim razumom, ustvarjata občutek.
Občutek je namreč tisto nekaj, čemur moramo slediti, ne pa čustvu, ki se v telesu prebudi.
Vse je super, kadar prevladuje čustvo ljubezni, vendar če poleg tega ni zdravega razuma, nas lahko tudi srce pelje direktno tja, kjer bomo vedno znova in znova prizadeti.
Ampak, saj smo namreč ljubezen, torej sledimo temu čustvu, kajne?
Kar je važno je občutek, ki je posledica ali skupek enega od naših čustev (ljubezni ali strahu) ter čistosti in jasnosti našega razuma, naših misli - in šele občutek je tisti, čemur naj bi sledili, kajti le ta nas (ob predpostavki, da sledimo srcu in pri tem upoštevamo zdravi razum) popelje točno tja, kjer je za nas resnično dobro - ni pa nujno, da mi to tudi želimo. Ampak vemo, da je prav tako, čeprav navidezno nasprotujemo našemu srcu..

Kar pa se tiče želja; naše želje prevečkrat ustavljajo tok dogodkov ob predpostavki, da je pravzaprav vse že vnaprej določeno - da vse že je. Mi si samo izbiramo določeno različico našega življenja, oziroma samo manifestiramo tisto, kar v danem trenutku (podzavestno) menimo, da je za nas najboljše oziroma resnično.
Ja, 95% naših življenj vodi podzavest in čeprav si mi nečesa želimo, je podzavest tista, ki odloči, ali bomo želeno tudi dobili. Podzavest je tista, ki da končni ''blagoslov'', ali bo želeno prišlo do nas. Kar je pri tem važno je naše prepričanje in zaupanje, kajti ko smo prepričani, da se bo zgodilo to ali ono (izpolnitev točno tistega, česar si v življenju želimo), želje prenehajo isti trenutek, saj vemo, da se bo želeno zgodilo in smo v to prepričani.
Z neprestanimi željami pa Stvarstvu samo sporočamo, da pravzaprav ne zaupamo v tistega Enega, ki je vse ustvaril in nam bo izpolnil vse tisto, za kar smo ga prosili.

Zakaj potem sploh imeti želje, ko pa smo prepričani, da se bo izpolnilo točno tisto, česar smo si zaželeli? In zaželeli smo si že doooolgo časa nazaj.
Zakaj se torej ne predamo toku življenja, se mu prepustimo, uživamo in zaupamo, da so naše želje že tako ali tako izpolnjene?
Samo dovoliti jim moramo in biti prepričani, da bodo prišle do nas v ravno pravem trenutku.
Do sekunde natančno se bo vse zgodilo.

Veliko ljudi si želi imeti miljone, vendar ali mislite, da vedo, kaj početi s temi miljoni?
Z miljoni pride velika odgovornost, poleg tega pa velika večina ljudi pravzaprav podzavestno ve, da tega nikoli ne bo dobila - in ne dobi.
Ali pa, vsi si želimo popolnega partnerja, vendar pri tem pride zraven velika odgovornost - biti popoln partner tudi sam. Tega pa veliko ljudi ne zna oziroma na to še ni pripravljena.
Kar pa se tiče ''glasu duše'' - malo jih je, res malo, ki slišijo glas svoje duše, saj smo ljudje preveč obremenjeni z vsem hrupom, ki je okoli nas ter s hrupom v nas - duša pa potiho šepeta in jo lahko slišiš samo v tišini - v tišini sveta in v tišini svojega uma.
Mi smo duša v človeškem telesu, vendar smo poleg tega še marsikaj drugega. In utopično bi bilo misliti, da duša vodi naša življenja, prej ego oziroma naše želje oziroma čustva oziroma morda še kdo drug, največkrat pa naša podzavest, kjer se skrivajo vzorci ter prepričanja, ki pa pravzaprav sploh niso naša, ampak popolnoma tuja. Žal je največkrat tako. In tisti, ki naredi kakšno ''neumnost'', ki lahko škoduje njemu samemu ali drugi osebi, ni pravzaprav še nikoli slišal glasu duše.

Ja, jaz sem duša, ti si duša, vsi smo duše - vendar kdo dejansko sliši njen glas?
Samo tisti, ki je šel globoko vase, spoznal določene zakone duhovnega življenja in jih začel živeti - tako, da je ozavestil svojo podzavest, vanjo nalil popolnoma nov program - svoj program, ki pa temelji na resnici - pa ne na njegovi, temveč božanski.

In kdaj jo slišiš..?

Ne vem če jo slišiš, ne vem kakšen glas ima. Vem le, da je občutek, ko zadovoljim njo, neprimerljiv s katerim koli občutkom na tem svetu.
Takrat sem srečen in radosten, samo zato, ker sem..
U.U.

 

 

Tags:

Please reload

Objavljeno

Dan boja proti okupatorju

April 27, 2020

1/10
Please reload

Vsi prispevki

March 4, 2020

December 9, 2019

March 8, 2019

Please reload

Išči po zadetkih