Ljudje si tako močno želimo novih stvari, vendar se ne zavedamo, da ne gre pričakovati novega, dokler se v življenju ne poslovimo od starega. Staro pa nam vsak večer daje možnost, da zjutraj začnemo znova. Da se poslovimo od vsega, kar nam ne služi več - od starih vzorcev in prepričanj, od starih načinov delovanja in starega življenja, od starih simpatij ter razmerij, ki nam niso prinesle ničesar drugega kot le žalost, bolečino in trpljenje. Od vsega, kar nas še drži v tem, da ne moremo začeti novega poglavja v našem življenju.
Stvari, ki so še v prvi polovici leta izgledale, kot da bodo resnično trajale, so se popolnoma izjalovile in tisto, kar je izgledalo tako obetajoče, je danes samo še ovira na naši poti do sreče. Seveda, če še vedno ostajamo v preteklosti ter v starem načinu razmišljanja.
Še posebej pa se to kaže v razmerjih in službah, ki niso v naše najvišje dobro. Tam vse, prav vse, kar ne služi več razvoju naše duše, popolnoma odpada. In na nas je, da to vidimo ter izpustimo .. ali pa se še naprej oklepamo in pri tem trpimo.
Ni lahko, dobro vem, saj smo bili v to situacijo dobesedno prisiljeni in normalno je, da nismo znali odgovoriti. Ampak vse to se ne bi dogajalo, če ne bi bili pripravljeni - če ne bi zmogli..
Veste, pripravljeni pravzaprav nismo nikoli in če bi čakali, da bomo pripravljeni živeti, potem bi lahko čakali morda celo naše življenje ter na koncu umrli, brez da bi v življenju karkoli izkusili.
Sedaj prihaja čas, ko se bomo lahko odločili izstopiti iz ponavljajočih se ciklov vzrokov ter posledic - karme - ter vzeti življenje v svoje roke, ali pa se bomo še naprej vozili na vrtiljaku bolečine, samopomilovanja ter krivde samo zato, ker starega še nismo pripravljeni izpustiti.
In ne, verjetno ne bo lahko pustiti preteklosti za sabo - sigurno bo to velik izziv. Najverjetneje bo prisotno tudi veliko jeze, žalosti ter obsojanja od tistih, ki jih boste pustili za seboj, vendar svojega življenja ne moremo živeti, če se ves čas oziramo na to, kaj bodo rekli drugi.
Vendar pa ne glede na to, kako dolgo skušamo zanikati klic naše duše ter se izogibamo poti, na katero nas kliče srce, temu ubežati ne moremo. Slej ko prej se bomo z vsem tem morali soočiti in prej ko bomo to sprejeli, prej bomo življenje zopet živeli ter se v njem radostili.
Cela polovica leta je bila učna - močno leto pa se nadaljuje in ti skuša pokazati ter te naučiti kdo ti si, da končno začneš resnico svojo živeti.
Ne zbeži od življenja zdaj proč samo zato, ker ti včasih strah odvzame moč..
Če si se odločil, da boš stopil na Pot resnice in svojega srca,
potem daj vse od sebe in pojdi do konca.
V kolikor pa do konca ne misliš iti,
potem se za ta korak raje ne odločiti.
Ta odločitev lahko namreč povzroči, da izgubil boš vse, kar te do danes določalo je - svoje tako imenovane prijatelje, verjetno partnerja, morda sorodnike ali pa celo svoj razum - vsekakor pa svoja prepričanja. In ta odločitev lahko tudi povzroči, da včasih ne boš več vedel ali si nor ti ali je nor ta svet, v katerem živiš in proti kateremu se vsak dan boriš.
Odločitev, ki lahko pomeni samoto ter odtujitev od tega, kar poznaš, je težka, vem. Zato dobro premisli ali želiš še naprej množici slediti ter skušaš ugajati za vsako ceno ali pa boš zmogel prestati test vzdržljivosti ter potrpljenja, ki ga boš na tej poti zagotovo potreboval veliko.
Ali želiš resnično sebe spoznati kljub mnogim zavrnitvam, ki jih boš na poti deležen .. kljub mnogim porazom, ki te bodo ustavljali .. kljub ljudem, ki ti bodo škodovali in kljub bolečim trenutkom, ki te bodo izgrajevali..?
Če si se odločil zase, potem naj te strah ne ustavi.
Vedi, da v tem iskanju svoje poti,
ti ne boš tisti, ki naj resnico poznal bi.
Boš večni iskalec Nje,
vse dokler jo boš iskal v sebi in nič več drugje.
In tvoja zgodba za druge morda ne bo več prijazna,
morda jih bo motila, ampak vsaj ne bo več prazna.
Njihova slaba vest pa bo tista, ki v tebi bo skušala občutek slab prebuditi,
da skrenil bi znova iz svoje poti ter množici zopet začel slediti.
Od tebe in tvoje moči pa bo odvisno
ali boš sanjati svoje si sanje še upal
ali boš znova zapadel v to bedo povprečnosti
ter nad sabo in nad svojim življenjem obupal..
Vsekakor želim ti, da se ne boš pustil zapeljati,
da kljub vsemu hodil svojo boš Pot ter upal za svojimi besedami in mislimi stati..
U.U.
