Čustvene rane ne bolijo samo nas samih - vendar predvsem druge

Drage dame.
Ve, ki moške izkoriščate za celjenje ran svojih čustvenih bolečin ter nas imate zgolj za obliž, da vam ni potrebno odrasti - zbudite se.

Ve, ki mislite, da ste prebujene, a ste le nebogljene, in v resnici samo iščete moškega, na katerega se lahko naslonite, saj je bila očetova vloga nična, pa  vendar po tem moškem stremite. Vaše jadikovanje prebujen moški od vas v prvem hipu začuti in zato se od vas odmakne. Čim dalj stran.

Tako imenovane ''močne'' in poslovno uspešne ženske ste v resnici le močno ranjene ter iščete zaščitnika in sočutneža, saj ste popolnoma nebogljene ter se niste pripravljene soočiti z bolečino, ki je od nekdaj v vas. Ne iščite sočutnega junaka - našle boste samo bedaka, ki vas bo ''reševal'' pred vsem hudim. Vendar pred samimi sabo vas rešiti ne more nihče - razen vas samih.

Nihče ne more poskrbeti za vaše čustvene rane, nihče vas ne more odrešiti. In če čakate na princa na belem konju ter v sijočem oklepu, boste umrle stare device.
Osvobodite se od teh okov bolečine ter postanite zrele osebnosti - odrastite že vendar. Verjamem pa, da si vas velika večina tega sploh ne želi in še vedno čakate na očeta, ki vas bo vzel v naročje.
Žal, tega več ni.

Da, Boginje ste, vendar šele, ko se prebudite; tako kot smo tudi mi Bojevniki, a nas večina še spi.

Zblojeni smo vsi in se večinoma v naših življenjih sploh ne zavedamo, da živimo v prepričanjih ter vzorcih naših staršev, ki pa, roko na srce, v naša življenja niso prinesli nič na dolgi rok uporabnega.

Posesivne ter čustveno nestabilne matere, razbolete od čustvenih ran ter neodgovorni očetje, ki ne znajo ''zaropotati'' ter postaviti mej, bedijo nad nami in nam samo prenašajo to bolečino - kajti z njo se sami soočiti ne upajo.

Preveč so že stari, predolgo časa so živeli v napačnih prepričanjih in če bi danes odprli greznico, bi zasmrdelo, močno..
Če bi odprli omaro, bi okostnjaki, ki bi popadali iz nje, povzročili veliko zmedo na njihovem do potankosti urejenem vrtu in na zunaj lepo izgledajočem življenju.
Le kaj bi na to rekli sosedje..?

In tako raje zamižijo ter živijo svoje na videz srečno življenje, a znotraj trpijo.
 

Ženske, če niste zadovoljne s svojim moškim in s svojim življenjem ter niste srečne, potem pojdite stran in si rešite kožo. Ne vem kaj sploh še delate v družbi čustvenega invalida. S tem, ko mu držite berglo, mu ne omogočate, da bi se rehabilitiral sam. Obenem pa se vaš ego dobro počuti, ko tako skrbite za njega (a v bistvu vas skrbi samo za vas) in mu ''rešujete'' življenje - raje poskrbite za svojega.

In moški, bodite moški v pravem pomenu besede ter ne dovoljujte čustvenega izsiljevanja, saj niste vi odgovorni za njihove rane, saj niste vi tisti, ki ste jih povzročili.
 

Rane imamo vsi, vendar raje, kot da drug drugega za to krivimo, si jih celiti sami začnimo.
Kako?

Tako, da prenehamo biti žrtev lastnega sočutja in se prenehamo smiliti samim sebi in vse druge kriviti za našo nesrečo ter neizpolnjenost.

Nihče nas ne bo izpolnil, dokler v sebi ne bomo ozdravljeni ter izpolnjeni sami...

U.U.