Vsa ta leta sem se spraševal, zakaj ne morem biti srečen. Kaj mi preprečuje, da izkusim polnost tega lepega življenja in da najdem radost v svojem srcu preprosto samo zato, ker sem. Saj sem čudovita oseba, ki ljubim življenje.
Vsak dan sem razmišljal o njej in si nisem sploh dovolil živeti svojega življenja brez nje. Zdelo se mi je, da je življenje krivično, ker ne dobim tistega, kar si tako močno želim, kljub temu, da toliko dajem. Zdelo se mi je, kot da nisem sebi zvest, če vsak dan ne pomislim na njo - kljub temu, da sem bil pri njej vedno na zadnjem mestu.
Končno pa sem ugotovil, da je bil ego tisti, ki ni želel izpustiti. On je bil namreč tisti, ki se je boril za pozornost ves čas in je želel nekaj, za kar je vedel, da ne more dobiti. In skorajda me je uničil, kot pa da bi to priznal.
Močno sem si zatiskal oči pred resnico, ki so jo videli vsi drugi, razen mene. Jaz pa sem se na vse pretege trudil za naju, bil vedno na razpolago ... in dajal sem preveč, mnogo preveč, in se pri tem ves čas spraševal, zakaj ostajam še bolj prazen ... kajti nazaj nisem dobil ničesar.
Soočenje z resnico me je zabolelo - jokal sem, vendar nisem čutil jeze. Čutil sem predvsem razočaranje nad seboj, ker nisem želel videti - toliko časa. Globoko v sebi točno vem, da tistega, ki te ljubi in si želi biti s teboj, ne potrebuješ v nič prepričevati, niti se ne potrebuješ dokazovati ali poniževati. Sam sem se ponižal prevečkrat.
Kljub temu nisem jezen na svoj ego - rad ga imam vseeno - saj ni znal drugače. In pripeljal me je do te točke, da prav zaradi njega sedaj poznam tisto tanko linijo med njim ter glasom duše. Glasom, ki sem ga tolikokrat slišal, pa ga nisem želel upoštevati, saj sem se bal izpustiti. Saj sem se bal izgubiti Njo.
Vendar pa sem vedno znova izgubil sebe..
''Ego je tisti, ki vztraja in trpi ... duša pa ljubi ter izpusti.''
U.U.
