Oda zaupanju
''Zaupaj'', mi pravi glas življenja, kadar malce ali pa le za trenutek podvomim v svojo pot ter v proces. ''Samo zaupaj in se preveč ne sprašuj. Saj veš, da je razum – tvoja glava tista, ki želi odgovore imeti. Ki ne želi nadzora izpustiti. Srce pa zaupa v življenje, saj srce je – življenje.''
Če res zapreš oči in svojo pozornost usmeriš znotraj sebe – tja, kjer se vse začne, tja, od koder vse izhaja, potem spoznaš, da se življenje ves čas skozi tebe pretaka.
Z vsakim udarcem srca ti življenje daje vedeti, da je v tebi.
Z vsakih vdihom ter izdihom ti to sporoča.
Da si živ – da si življenje ti.
In da nisi ti tisti, ki greš skozi življenje, ampak je življenje tisto, ki gre skozi tebe.
Ko se tega resnično zaveš, takrat se spremeni vse
Takrat začneš na stvari gledati malce drugače, saj ne želiš, da bi bilo to življenje zaman.
Mar ne?
''Življenje je plesalec in ples si ti,'' pravi Rumi.
Ta ples življenje skozi mene živi.
Kakšen pa je ta ples, je odvisno samo od tega, kako močno dovolim plesalcu, da se skozi mene izrazi. Da, samo od mene je to odvisno.
Kadar tega zgoraj opisanega vseeno ne zmorem začutiti, se proti temu več ne upiram in si dovolim še naprej dvomiti. Nikakor se ne skušam v kaj drugega prepričevati in si pozitivnih čustev na obraz natikati. Takrat si dovolim biti žalosten in dvomljiv, morda tudi jezen na ta obstoj, katerega del sem.
In jočem tudi jaz, kadar je to potrebno, in dovolim, da solze zmočijo moje oči in da oblaki nezaupanja, predvsem pa strahu, prekrijejo moje ljubeče, a tako nedolžno srce.
Takrat se odmaknem od sveta .. prav pred samim sabo se skušam skriti, pa mi ne uspe. Saj kamorkoli grem, sebe vedno vzamem s sabo.
Tudi jaz si dovolim biti ranljiv v svoji bolečini nevedenja in dvoma in strahu in obupa in takrat samo opazujem, kaj se dogaja s hrepenenjem v mojem srcu.
Kadar pa to želim storiti, moram srce na široko odpreti
Takrat šele resnično zaboli.
Ko svetloba posije na vse dele mene, ki so bivali v temi in ko temo sprejemam kot del sebe. Srca zapreti takrat več ne gre, samo še bolj ga odpiram bolečini navkljub ter strahu, ki se ob tem vedno znova porojeva.
Najtežje od vsega pa je, ko skušam kljub temu življenje in sebe ljubiti.
Ampak, saj mi drugega ne preostane.
Ljubezen je tista sila, ki poganja življenje;
ljubezen srca je tista, ki naprej me žene..
