Čustva in dihanje

Pravilnost dihanja je povezana s pravilnim izražanjem čustev; bolj kot smo učinkoviti v dihanju, bolj avtentično se lahko izražamo. 

‍
Kronična zakrčenost mišic (sploh v trupu) negativno vpliva na dihanje. Dihanje je namreč deformacija oblike telesa, s katerim spreminjamo volumen pljuč. Ko spremenimo volumen pljuč (ko povečamo prostornino in spremenimo obliko), spremenimo tlak v pljučih; tlak tako pade in zrak gre v pljuča. Pri izdihu pa pljuča stisnemo in tlak zmanjšamo; tako gre zrak ven iz pljuč. Sprememba oblike telesa pa je povezana tudi z vedenjem. Bolj ko je oseba spontana in bolj ko lahko čustvo uporabi avtentično na učinkovit način tako, da ureja neravnovesje v okolju, manj je napeta. In manj ko je oseba napeta, bolj je sproščena in bolj pravilno lahko diha. Pravilnost dihanja je torej povezana s pravilnim izražanjem čustev; bolj kot smo učinkoviti v dihanju, bolj avtentično se lahko izražamo.

‍

Na avtentično izražanje čustev in občutkov v veliki meri vpliva okolje in pravila družbe. Zaradi čustveno nezrele družbe ter zaradi neznanja izražanja čustev kot otroci se skozi odraščanje naučimo, katera čustva je primerno izražati in katera ne. Čustva vedno izražamo preko prečno-progastega mišičnega sistema (membrana), ki pa je pod nadzorom naše zavesti. Če torej ne moremo ali ne smemo izraziti tistega, kar čutimo, mišice zavestno zakrčimo z ukazom uma in tako spremenimo mišični tonus. Mišični tonus (predvsem v trebušni votlini) pa zaradi zgoraj opisanega vpliva na učinkovitost našega dihanja. Če tako stanje traja dalj časa, govorimo o kronični zakrčenosti, ki se spremeni v podzavestni vedenjski vzorec.

‍

Večja učinkovitost dihanja je povezana z močnejšim izražanjem čustev; in nasprotno, če čustva zadržujemo, to vpliva na učinkovitost in način našega dihanja. Pri tem moramo ločiti med zadrževanjem ter potlačitvijo čustev, saj pri blokadi oz. zadrževanju z zakrčitvijo membrane (kontrakcija mišic, predvsem trebušnih) čustvom ne dovolimo, da pridejo na površje (v okolico) kljub temu, da jih znotraj čutimo, pri potlačitvi pa so zaznave potisnjene globoko v telo, kjer se čustev niti ne zavedamo. Oboje lahko dosežemo s popačitvijo dihanja ter s kontrakcijo mišic, saj s tem zmanjšamo prepustnost ter občutljivost impulzov iz okolja proti zavesti; telo tako začne ustvarjati manj življenjske energije z namenom oslabitve impulzov iz okolice. Rezultat tega je zmanjšanje delovanja človekove spontanosti, saj to zmanjšuje avtentično in naravno gibljivost telesa in učinkovitost dihanja, kar pa vodi k zmanjšanju življenjske energije. S tem sami sebe prikrajšamo za polnost življenja, saj potlačenje in blokada ne moreta zadrževati neprijetnih občutkov in čustev brez, da bi zadržali tudi prijetna čustva in občutke. Tako postajamo vedno bolj togi in brezizrazni.  

‍

Večino potlačitev se zaradi negativnih odzivov okolja na obnašanje ter neizkušenost izražanja močnejših čustev zgodi v otroštvu, saj otrokovo spontano izražanje (za starše neprimerno obnašanje), ki je tudi posledica nepravilnosti in groženj iz okolice ter čustvene nezrelosti okolja, velikokrat izzove negativne odzive staršev. Otrok dojame, da s svojim vedenjem in izražanjem nečesa, kar ga moti, ovira, ogroža ali omejuje, ne more doseči zadovoljitev svojih potreb ter spremembe pritiska okolja nanj, zato se nauči te občutke v sebi zadržati in tako na ta način spremeni svoje vedenje, namesto, da bi drugi spremenili njihovega, saj otroka ogroža. Če pa otrok želi spremeniti svoje vedenje, pa mora povečati mišični tonus trupa in s tem spremembo dihanja. S tem se na okolje prilagodi, saj tako zmanjša moč čustva strahu in občutka nemoči. Takšna popačitev gibanja, dihanja in vedenja pri otroku povzroča veliko frustracij in stresa ter preko slabih navad ter motečih vzorcev lahko privede do resnejših kroničnih stanj.
‍

Najpogostejši vzroki za zakrčenost dihalnih mišic in neučinkovito dihanje

‍

Jok

Jok je velikokrat posledica neizražanja močnih agresivnih čustev. Če torej tistega, kar nas moti, ovira, ogroža ali omejuje ne moremo učinkovito urediti tako, da bi se zunanje neprijetno stanje prenehalo, moramo skrčiti mišice sprednjega dela telesa, da manj čutimo. Ta zakrčitev pa povzroči strah, ki pa ga zaradi močnega notranjega pritiska nekako moramo sprostiti; tako izberemo sprejemljivejšo obliko, kar pa jok je. Poleg tega pa zaradi joka iz okolice dobimo dodatno pozornost in usmiljenje (redko sočutje), ki pa ob prepogostosti zopet izzove negativne reakcije. Tako navsezadnje potlačimo še ta način izražanja čustev, kar pa še dodatno poslabša in omeji naše dihanje.

Čustvena ali fizična odsotnost matere v zgodnjem otroštvu

Otrok je v prvih letih življenja močno navezan na mamo. Če je bila mati zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (služba in pomanjkanje časa za otroka, čustvena nezrelost mame, odvisnosti, zlorabe, nezaželena nosečnost, napačen spol otroka,..) čustveno ali fizično odsotna, to močno vpliva na otroka, saj je od nje življenjsko odvisen. Otrok v takem primeru svoje nezadovoljstvo izraža z jezo, kričanjem in jokom, če pa kljub temu ne doseže zadovoljitve svojih potreb, mora z zakrčitvijo mišic ter popačenjem dihanja ustvariti blokado med zaznavanjem občutkov v membrani ter zavestjo.

‍

Čustvena nezrelost mame ali odsotnost čutenja občutkov zaradi lastnih blokad in potlačitev povzroči, da se mati na otrokovo neprijetno in velikokrat moteče izražanje odziva tako, da se otroku "maščuje" z občasnim umikom ali pa svojo ljubezen do njega pogojuje. V 'borbi za premoč' seveda zmaga ona, saj otrok zaradi strahu pred izgubo mame svoja čustva zatre. Ker torej mati ne uredi stresa pri otroku, ker sam tega še ne zna, otrok s spremembo vedenja (zakrčitev mišic in sprememba dihanja) zmanjša stres v okolju, saj ga v to vodi primarni strah pred zapustitvijo. Tega pa si otrok ne more privoščiti.

‍

Če je jok (pasivno čustvo) do neke mere v današnji družbi sprejemljiv, pa je z jezo (aktivno čustvo) popolnoma drugače. Pojem 'pridnosti', ponižnosti in lepega obnašanja je namreč tako močno zakoreninjen v našo družbo, da si izbruhov jeze, besa ipd., ki so posledica izražanja močnih aktivnih čustev, zaradi sprejetosti v okolje ne smemo privoščiti. Posledica tega je togost trebuha ter omejenost vdiha na zgornji del pljuč ter posledično napetost vratnih in čeljustnih mišic, kar pa lahko vodi k astmi, bronhitisu ter ostalim pljučnim boleznim, kajenju, alkoholizmu in glavobolom.
‍

Potlačitev seksualnih občutkov v medenici pri otroku v obdobju od 3 do 7 let

V današnji sodobni in tako zelo odprti družbi je seksualnost še vedno velik tabu. O tej tematiki se v družbi ne govori veliko, sploh pa se o tem ne govori znotraj družin. Ker pa je seksualnost nekaj človeku zelo naravnega, znanje ter govorjenje o tej tematiki pa kljub 'odprtosti' družbe še vedno precej zanemarjeno, so potlačitve seksualnih občutkov pri otrocih nekaj zelo pogostega. Otrok svojih seksualnih občutkov ne vidi kot tabu, ampak bolj kot neprijetnost ali nevarnost zaradi nezavednega odnosa staršev do tega in zaradi neprimernega (tudi neizražanja) izkazovanja ljubezni med partnerjema na odrasel in zrel način. To je lahko izredno močno tudi v primerih, ko eden ali oba od staršev z otrokom vzpostavita partnerski odnos, kjer otroka 'prisilita' v zadovoljevanje njunih (ne nujno seksualnih!!) čustvenih potreb. Takrat govorimo o čustvenem incestu oz. zlorabi spola, otrok pa je zaradi tega prisiljen s kontrakcijo trebuha in zakrčitvijo mišic, ki povezujejo medenico s prsnim košem, potlačiti seksualne občutke telesa (občasno tudi občutke iz genitalij).

‍
Posledica tega je, da otrok odreže čutenje spodnjega dela telesa, kjer pa bivajo nagoni in ki predstavlja živalski del človeka. Konflikt, ki nastane zaradi tega, se kaže v neprimerni uporabi seksualnosti (goli seks brez čustev, orgazem kot cilj, strah pred odprtostjo partnerju v intimi, izprijenost, posilstva, itd.), kar pa posledično vpliva na nepravilno uporabo trebušne (dihalne) prepone ter nezmožnostjo povezanosti med človekovo zavestjo ter nagoni.

‍
Močnejši dražljaji iz okolice, ki nas motijo, ovirajo, ogrožajo ali omejujejo in na katere ne moremo vplivati tako, da bi jih primerno urejali, sprožajo vedno več potlačitev ter zakrčenosti v telesu. Če trajajo dalj časa, povzročajo potrebo po zmanjšanju teh impulzov, ki so za nas moteči, saj le tako lahko ohranjamo zavestni nadzor nad limbičnim sistemom in si povečamo možnost preživetja. Na prvi pogled sicer dobra izbira, vendar pa v trenutkih, kjer smo izpostavljeni (za nas) težkim situacijam ali odnosom, kjer odreagiramo podzavestno, zavestni nadzor popolnoma odpove. Takrat smo priča temu, kar je v nas na nezavedni oz. primitivni ravni.

‍

Skozi AEQ vaje je možno odkriti dogodke in odnose, ki so v otroštvu pripeljali do zakrčitve mišic trupa in popačitve dihanja. Ker pa je 'seme zasejano', se v življenju posameznika tako lahko zgodi še več dogodkov in situacij, ki te vzorce krepijo ali jih ponovno vzpostavljajo. Nesreče, močne čustvene reakcije, fizično ali psihično nasilje, operacije, potrebe po držanju 'jezika za zobmi' in nezmožnost izražanja sebe te zakrčenosti samo še ojača in posledično ustvarja še slabše pogoje za pravilno in učinkovito uporabo glavnih dihalnih mišic in s tem dihanja.

‍

Urban Urbanc
Učitelj AEQ metode® 2. stopnje in AEQ dihanja® 1. stopnje  
(samorefleksija članka iz učbenika za učitelja AEQ dihanja® )